Kontakt – info@scnr.si

Zapuščina mag. Andreja Aplenca v zvezi z Združenjem žrtev komunističnega nasilja

Andrej Aplenc na mednarodnem posvetu Temna stran meseca II, Državni svet, november 2018

Mag. Andrej Aplenc je bil rojen 2. septembra 1930 v Ljubljani. Kot dijak in študent je bil dvakrat zaprt na Golem otoku. Kasneje je zaradi političnih razlogov odšel v Švico in potem v ZDA, kjer je leta 1970 magistriral na Thayer School of Enginering, Dartmouth College. Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo. Od takrat je bil dejaven v organizacijah civilne družbe, ki so kritično presojale politične razmere.

Študijskemu centru za narodno spravo je Aplenc podaril bogato gradivo, ki ga je pridobil oz. ustvaril v času aktivnega sodelovanja pri Združenju žrtev komunističnega nasilja. Gradivo obsega eno arhivsko škatlo in zajema obdobje od leta 1990 do leta 1998. Najpomembnejši dokumenti so: programi (prvi program združenja je bil sprejet na ustanovnem zboru dne 11. 10. 1990); zakonodajne pobude; stališča do zakona o popravi krivic; podatki o taboriščih in deloviščih političnih zapornikov; gradivo (zapisniki) občnih zborov; gradivo v zvezi z mednarodnim sodelovanjem. Iz gradiva je razbrati, kako se je združenje razvijalo, kakšne so bile njegove najpomembnejše naloge ter katere pobude je pripravilo tako za zakonodajno oblast kot za javnost. Iz gradiva je tudi razvidno, da je imelo združenje leta 1996 590 članov od, kot so sami zapisali, »približno še 2000 živih nekdanjih političnih zapornikov«. Združenje se je financiralo iz simbolične članarine članov.

Sprva se je združenje imenovalo Združenje slovenskih jetnikov in preganjancev jugoboljševizma. Kot del civilne družbe je bilo ustanovljeno jeseni leta 1990 z namenom povezovanja nekdanjih političnih zapornikov in žrtev komunističnega nasilja. Združenje se je v letu 1991 preimenovalo v Združenje žrtev komunističnega nasilja. Prizadevalo si je za demokratizacijo države, graditev pravne države, sprejem zakonodaje, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin in zagotavljanju z ustavo opredeljenih pravic državljanov, za popravo krivic, ki so bile storjene v času komunistične revolucionarne zakonodaje in za hitrejše poslovanje izvršne in sodne veje oblasti.

Že v letu 1991 so od nove slovenske oblasti zahtevali, naj popravi vse krivice, ki so bile ljudem prizadejane iz politično-ideoloških razlogov, in omili njihove posledice. V februarju 1991 je v ta namen združenje pripravilo prvi predlog zakona o popravi krivic ter se nato vseskozi borilo za sprejem tega zakona. V letu 1993 so, kot so sami zapisali, pripravili »zakon o popravi krivic, ki bi širšemu krogu upravičencev ob pravni rehabilitaciji zagotovil vrnitev gmotne in negmotne škode, dvojno štetje zaporniške dobe v pokojninsko dobo in pravico do brezplačnega zavarovanja in pravne rehabilitacije«, vendar predlog ni bil sprejet.

Bivša politična zapornika na Golem otoku Andrej Aplenc in Mihael Cenc, Goli otok, 2013

Vlada je leta 1996 sprejela zakon o popravi krivic, katerega namen je simbolična poprava krivic povojnim političnim zapornikom, bivšim političnim preganjancem in pomorjenim povojnim žrtvam ter ureditev pravic do povrnitve nematerialne škode, do dodatnega vštetja časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo, do pravne rehabilitacije in do povrnitve dobrega imena. V združenju so leta 1997 o zakonu menili: »da je nedorečen, saj odlaga popravo krivic, z odlašanjem pa omogoča naravno selekcijo nekdanjih političnih zapornikov. Izvedbenih predpisov za uresničevanje zakona še ni, saj še ni bila imenovana komisija, ki bo odločala o statusu nekdanjega političnega zapornika in o statusu svojca po vojni ubite osebe…« Opozorili so, da »če bi obstajala politična volja za dejansko popravo krivic, bi vlada že sprejela manjkajoče predpise in opravila potrebna dejanja, ki bi omogočila uresničevanje nepopolnega in krivičnega zakona o popravi krivic, saj le-ta obravnava samo po vojni obsojene in likvidirane državljane.« Vlada Republike Slovenije je nato 11. septembra 1997 ustanovila Komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic, ki deluje pri Ministrstvu za pravosodje. Pobude (in kritike) Združenja žrtev komunističnega nasilja so učinkovale. Delo Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic lahko upravičeno štejemo kot enega od vidnejših uspehov s področja sprave in poprave krivic.




Gradivo popisala in uredila: Neža Strajnar