Pričevanja in zapuščine časov
Zakaj pričevati?
Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) že od ustanovitve dalje (leta 2008), zbiramo pričevanja žrtev med- in povojnega nasilja, političnih zapornikov, beguncev, izgnancev in drugih žrtev totalitarnih režimov ter njihovih svojcev, ki so trpeli zaradi izvajanja nasilja ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih nad Slovenci zagrešili totalitarni sistemi v 20. stoletju. Na podlagi sistematičnega zbiranja pričevanj je bil oblikovan Arhiv pričevanj Študijskega centra za narodno spravo (dalje Arhiv pričevanj SCNR), v katerem je shranjenih preko 400 pričevanj v pisni, zvočni in video obliki. O vsakem zbranem pričevalcu vodimo evidenco, z vsemi zbranimi podatki in medijskimi zapisi.
Pričevalci so praviloma starejši, čeprav so bili v času, ko se je neki dogodek zgodil, mladostniki ali otroci. Nekateri pričevalci so pri pogovoru zelo odprti in brez zadržkov nizajo številne, tudi travmatične dogodke, drugi pa boleče spomine potisnejo v pozabo in jim oživljanje prizorov iz preteklosti zbudi ponovne travme in bolečine. Mnogi so molčali dolga leta zaradi strahu pred reakcijami na delovnem mestu, med sosedi, prijatelji in ne nazadnje tudi zaradi ohranjanja »miru« med sorodniki in v družini, da se ne bi komu zamerili. Prav tako utihnejo, kadar opazijo, da jim družbena klima ni naklonjena in so njihove pripovedi označene kot »drugorazredne«. Ko postanejo v poznih letih življenja neodvisni od zunanjih dejavnikov, pa so pripravljeni zgodbo deliti tudi s širšo javnostjo.
Pomemben dejavnik pri izpovedi predstavlja primarna družina. Če so se v njej o preteklih dejanjih več pogovarjali in odprto govorili o svojih spominih in travmah, se pričevalci lažje odprejo tudi izven družinskega okvira in zgodbo predstavijo širšemu krogu. Drugače je izpoved težja. Mnogi pravijo, da jih v obdobju staranja žene neka notranja sila, ki jim pomaga, da spregovorijo. Čutijo se dolžni spregovoriti. Razbremenili so se mnogih skrbi za preživetje družine in imajo več časa za razmišljanje. V olajšanje sta jim tudi večja časovna oddaljenost dogodkov in demokratizacija družbe po osamosvojitvi Slovenije. Velika spodbuda za posameznika so oddaje, članki, knjige in razprave, v katerih so objavljena pričevanja, podobna njihovim.
Zaklad spominov
Objavljena pričevanja so razdeljena po sklopih. V osnovnem prerezu so razdeljena na Evropo, Južno Ameriko in Severno Ameriko. Pričevanje lahko spremljamo po videoposnetku, ki je naložen na YouTubu. Vsaki pripovedi je dodan povzetek, ki na kratko oriše oziroma povzame povedano zgodbo. Pričevalci se pred nami odpirajo kot zaklad, postopoma, spomin za spominom, zgodba za zgodbo. Pričevalci nam pomagajo razumeti trenutek časa, ki so ga preživeli na poti skozi zgodovino.
Preko spletne strani so slišani glasovi mnogih, ki do sedaj niso bili slišani. Spregovorijo nam možje in očetje, ki so morali leta 1945 zapustiti domovino Slovenijo in se podati na pot čez ocean ali po Evropi, slišimo mame in žene, ki so se svojim možem pridružile po dolgih letih ločenega življenja, sinove in hčere, ki so morali kot otroci zapustiti varno okolje svojih domov in se spoprijeti z novim svetom, novimi navadami, jezikom, kulturo …
Ti glasovi govorijo o težkih časih in zgodbah ljudi, ki so morali bežati pred podivjano vojsko, ki so bili prikrajšani za brezskrbno otroštvo, za možnost šolanja, zaposlitve, ki so čez noč ostali brez vsega, bosi in goli, na poti v neznani svet. Njihovo človeško dostojanstvo je bilo globoko poteptano, iskali so pravico, a so bili nasilno utišani. Predstavljene zgodbe so različne, od tragičnih, bolečih do upajočih in zmagovitih. V njih ni zahteve po maščevanju in obračunu s storilci, pričakuje pa se poprava krivic, vrnitev dobrega imena in obsodba vseh totalitarnih dejanj, ki so zarezale v pravice, svoboščine in dostojanstvo človeka.
Moč preživetja, ki je bila močnejša od dejavnikov poraza, jih je vodila k novemu cilju – ostati in ponovno zaživeti. Čeprav v drugem okolju, začeti iz nič. In počasi so se nazaj povrnile sanje v lepšo prihodnost, v srečo, vera v zmago dobrega nad slabim, veselje do življenja.
Ni vedno lahko spregovoriti, zato se moramo truditi, da prekinemo tišino. Z izgovorjeno besedo namreč izrišemo dogodke, ki so se nam zgodili in ki so nas zaznamovali v bolečini ter prizadetosti. Beseda nam pomaga pri soočenju s travmami in nas osvobaja teže molka. Postavlja nas pred ogledalo in nas sprašuje, ali smo se sposobni srečati sami s seboj. Brez strahu in obtoževanja. Samozavestno in pokončno. Za to sta potrebna čas in pogum.
Uporaba pričevanj
Pričevanja na SCNR uporabljamo za različne namene, pri čemer se v prvi vrsti upošteva želja pričevalca. Namenjena so za objavljanje v prispevkih in raziskovalnih nalogah, kot dopolnjevanje arhivskih dokumentov za objavljanje v dokumentarnih filmih ter za potrebe razstav. Do sedaj smo izdali 44 knjig, od katerih jih kar dve tretjini vključuje pričevanja. Pričevanja predstavljajo pomembno gradivo za nadaljnje raziskave in analize, predvsem zaradi dejstva, da je ogromno dokumentarnega in arhivskega gradiva sodobne slovenske zgodovine uničenega oziroma še nedostopnega.[1] Med sestopanjem partije z oblasti je bilo v Sloveniji uničenih blizu 80 odstotkov arhivskih dokumentov, iz česar izhaja, da je verodostojnost polpretekle zgodovine težko sestaviti samo na podlagi pisnih gradiv, dokumentov in literature. Pričevanja nam pomagajo zapolniti bele lise.
Pričevanja prav tako vključujemo v vzgojno-izobraževalno delo in druge oblike sodelovanja z mladimi (gostovanja na šolah, zgodovinska poletna šola, srečanja in pogovori s pričevalci v zaporniških celicah …). Pričevalci so sopotniki na naših okroglih mizah in konferencah, kjer smo uvedli pogosto prakso, da je eden od panelov posvečen pogovoru s pričevalci ali je predvajan krajši izsek posnetega pričevanja. Pričevanja redno objavljamo v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče.[2] Pričevanja, predvajana v tem kontekstu, so zelo odmevna, na kar kažejo tudi odzivi poslušalcev, ki se nam kasneje oglasijo, priporočijo nove pričevalce, skratka pomagajo širiti krog tistih, ki jih nagovarjamo. Na Radiu Ognjišče deluje tudi spletna stran, kjer je mogoče pričevanja spremljati v avdio obliki in prisluhniti posnetim oddajam za nazaj.
Naši pričevalci prihajajo praktično iz celotnega slovenskega ozemlja, snemamo pa tudi zamejce in Slovence po svetu. Sodelavci SCNR aktivno sodelujemo s slovenskimi skupnostmi v zamejstvu, Veliki Britaniji, Argentini, Združenih državah Amerike, Kanadi in drugje. Med njimi smo posneli precej pričevanj in pridobili nekaj arhivskega gradiva iz osebnih zbirk. Tudi ta pričevanja redno objavljamo na Radiu Ognjišče ali jih uporabljamo pri izdajanju knjig in prispevkov. Tokrat jih v video obliki predstavljamo na spletni strani Zakladnica spominov.
Kljub tehnično skromnejšim izdelkom (imamo nekaj amaterskih kamer, diktafonov in fotoaparatov) skušamo zagotoviti čim večjo uporabnost posnetih pričevanj in se trudimo, da bi ta dosegla čim večjo strokovno in širšo zainteresirano javnost.
Izzivi
Pridobiti pričevalca ni vedno lahko. Osebna izpoved posega v čutenje posameznika in zato zahteva osebno angažiranost tistega, ki zgodbo pripoveduje, prav tako pa je potrebna spoštljivost in sočutje tistega, ki sprašuje oziroma posluša. Mnogi pričevalci svojih zgodb do sedaj niso zaupali nikomur, niti svojim prijateljem, sorodnikom ali najbližjim družinskim članom. Niso redki pojavi, ko mož in žena drug drugemu več let nista upala spregovoriti o nasilju, ki sta ga njuni družini preživeli pod nasiljem totalitarizma. Zgodbe so zakopane globoko v posamezniku in jih pričevalci niso pripravljeni deliti s komerkoli. Prav tako starši svojim otrokom raje zamolčijo bolečo preteklost, kot da bi imeli zato težave pri šolanju, iskanju službe in podobnem.
Največ naših sogovornikov prihaja iz vrst med- in povojnega protikomunističnega tabora. Sledijo jim obsojeni na sodnih procesih, politični zaporniki, tisti, ki so trpeli kot otroci, begunci v taboriščih na Koroškem in v Italiji, izseljenci ter prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Zelo malo pa je takih, ki so bili na strani partizanov ali ki so v povojnem času sodelovali z novim političnim sistemom.
Med ljudmi je še vedno prisoten strah kdaj, kako in ali sploh spregovoriti. Razmere v slovenski družbi tudi dobrih 70 let po koncu druge svetovne vojne ne nudijo varnega okolja, kjer bi si ljudje upali spregovoriti o kočljivih in bolečih dogodkih življenja pod totalitarizmi brez strahu, da bodo utrpeli kakršnekoli posledice. Mnogi preprosto čutijo, da je bolje molčati.
Opažamo, da število pričevalcev niha tudi sorazmerno s trenutno politično situacijo v Sloveniji. Če je ta bolj dramatična, napeta in nestabilna (npr. v času pred volitvami, pred napovedanimi množičnimi shodi …) se število pričevalcev zmanjša. Čeprav smo z določenimi že dogovorjeni za snemanje, nam sodelovanje kasneje odpovejo. V odgovoru in opravičilu nam sporočijo, da trenutno ni primeren čas za to, da bi podali pričevanje, da bodo še nekoliko počakali ali da nimajo zgodbe, ki bi bila vredna objave. Strah in negotovost jih odvrneta od tega, da bi svojo zgodbo zaupali raziskovalcem ali širši javnosti.
Naša generacija je ena zadnjih, ki lahko prisluhne neposrednim pripovedim žrtev in njihovim svojcem, ki so trpeli med drugo svetovno vojno in po njej. Zato je toliko pomembneje, da zberemo čim več osebnih in družinskih zgodb, ki so, poleg tega da imajo veliko pričevanjsko vrednost, tudi pomemben zgodovinski vir. Predstavljajo dopolnitev in osvetlitev tistih dogodkov, o katerih ni ohranjenih dokumentov ali pa so uničeni. Bele lise so vidne predvsem pri gradivu, ki se nanaša na medvojno revolucionarno nasilje partizanskih enot, množične povojne usmrtitve političnih nasprotnikov, nahajališča številnih grobišč, delovanje tajne politične policije, izvensodne procese in prikaze privilegiranega položaja nosilcev oblasti po drugi svetovni vojni.
Drugi pomemben razlog za zbiranje zgodb je soočenje posameznika z osebno preteklostjo, težkimi dogodki, ki jih je preživel, bolečinami, spominom in travmami, ki jih je doživljal. Kot ugotavljata družinska terapevta zakonca Erzar in mnogi drugi raziskovalci, se travme, če niso izpovedane, prenašajo iz generacije v generacijo in »pri tem zdravljenje spomina ni odvisno od let, ki so pretekla od travme, temveč od količine solz, ki so bile pozneje lahko izjokane v varno naročje«.[3] Torej potrebujemo varno okolje, zaupanje in sočutje človeka, da lahko razkrijemo težke spomine. Šele izpoved in razkrivanje bolečin omogočata začetek zdravljenja in osvobajanje od travm in težkih preživelih dogodkov. Povedano velja enako za žrtve, ki so nasilje doživele, kot za rablje, ki so nasilje izvajali. Ugotavljamo, da je molk še vedno prisoten, še mnogo globlji pa je na partizanski kot na protikomunistični strani. Duša slovenskega človeka je globoko zakopana v molku. Procesa žalovanja mnogi niso zaključili oziroma niso imeli priložnosti, da bi ga sploh začeli.
Tretji, prav tako pomemben dejavnik pri zbiranju zgodb je ozaveščanje mlade generacije z dogodki iz preteklosti. Samo človeku je lastno, da ima zgodovino in da se spominja svoje preteklosti.[4] Če je zgodovina učiteljica življenja, mora biti mlademu človeku poznavanje narodove zgodovine temelj za gradnjo vrednostnega sistema, za učenje in seznanjanje s kršitvami človekovih pravic ter posledicami kršitev. Na SCNR obdelane posnetke pošljemo pričevalcu domov, da jih lahko shrani v svoj družinski arhiv. Tako so zgodbe na voljo tudi njegovim zanamcem.
Skupno vsem zgodbam, ki jih hranimo v Arhivu pričevanj SCNR, je dejstvo, ki govori o krutosti totalitarnih režimov, o razsežnostih posledic, ki so jih prinesle hude kršitve človekovih pravic in dostojanstva, in ne nazadnje o vojni kot izjemnem času, ki je za dolga desetletja zaznamoval slovensko narodno telo v domovini, zamejstvu in po svetu. Kljub težkim okoliščinam pa so se ljudje spoprijeli s težavami, si poiskali strategije, ki so jim omogočile preživetje in iz njih izšli močnejši.
[1] Med sestopanjem partije z oblasti je bilo v Sloveniji uničenega veliko obremenilnega materiala. Nekdanji direktor Arhiva Republike Slovenije Matevž Košir je o uničevanju arhivskega gradiva povedal: »ARS je leta
1998 prevzel t. i. zgodovinski arhiv notranjega ministrstva. Z njim je bil prevzet tudi del gradiva nekdanje SDV: italijansko in nemško gradivo iz časa pred in med drugo svetovno vojno, različno gradivo VOS, Ozne in Narodne zaščite, gradivo o političnih strankah iz časa Kraljevine Jugoslavije in druge svetovne vojne, gradivo kulturbunda, gradivo o informbiroju, gradivo nekaterih povojnih sodnih procesov, 800 dosjejev nekaterih že umrlih ljudi, kartoni emigracije iz leta 1963, 40.000 preverk in 872 kolutov mikrofilmov. Večina gradiva je iz obdobja do leta 1975, drobci pa segajo tudi do leta 1990. Leta 1968 je bilo na primer uničenih 22.000 kartonov ‘protiljudskih elementov’. Na podlagi popisa iz leta 1976 lahko ugotovimo, da je leta 1990 približno tri četrtine papirnatega gradiva manjkalo. Del tega gradiva pa je ohranjen v kopijah na mikrofilmih.« Tino Mamić, Sova vendarle ima del arhiva Udbe https://sites.google.com/site/tinomamic/delarhivaudbeje%C5%A1evuporabi, 13. 9. 2017.
[2] Projekt Moja zgodba nastaja v sodelovanju med Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Študijskim centrom za narodno spravo, Komisijo Vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic in Radiem Ognjišče. Gre za raziskovalno, dokumentacijsko središče, v katerem odkrivajo, zapisujejo, snemajo, raziskujejo in predstavljajo življenjske usode, ki jih je na različne načine prizadel totalitarni teror 20. stoletja in njegove posledice na slovenskem ozemlju, med izseljenci, zdomci, emigranti in imigranti, med domačini in prišleki. Drugi del ohranjanja zgodovinskega spomina se dotika zgodb, zapisov in dokumentacije o vseh, ki so kakorkoli prispevali k razvoju slovenske suverenosti, državnosti. Oddaja Moja zgodba je na sporedu vsako nedeljo ob 20. uri. http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba/.
[3] Katarina Kompan Erzar, Tomaž Erzar, Vojna se je končala, bitka za čustveno preživetje pa se komaj začenja: Medgeneracijski prenos travme. Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog?: spravni procesi in Slovenci (ur. Juhant …), Zbirka Znanstvena knjižnica/Teološka fakulteta 26. Ljubljana, Družina 2011, str. 68.
[4] Poljski nobelovec Czeslaw Milosz (1911–2004), http://zalozba.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/62-30-SlovenskiCas-12?OpenDocument&login, 4. 9. 2017
