Viktorija Bajda Kolarič se je rodila 29. decembra 1931 v Prebačevem pri Kranju. Njen oče je bil med drugo svetovno vojno najprej pri partizanih, ki so ga prisilno mobilizirali, ko pa je videl, kakšne strašne stvari se dogajajo med njimi, je od njih zbežal. Pridružil se je domobrancem v Voklem. Ob koncu vojne so dobili navodilo, naj se umaknejo.
Mama je bila v osmem mesecu nosečnosti. Od doma so šli z vozom, najmlajšo sestrico pa so pustili pri starih starših. V Tržiču so slišali močne eksplozije bomb. Viktorija se spominja, da je ob umiku čez Ljubelj vse naokoli gorelo. Ko so prišli v Vetrinj, je za njimi prišel tudi stric in s seboj pripeljal voz, ki jim je nudil zatočišče, da so spali kar na njem in pod njim. Ata se zaradi visoke mamine nosečnosti ni vrnil z domobranci, kar ga je rešilo gotove smrti. Žrtev povojnega nasilja je bila Viktorijina teta Francka iz Ljubljane, ki je bila odločna protikomunistka. Prav tako so umorili maminega brata.
Viktorija se je prvič vrnila v Slovenijo leta 2003 in je bila navdušena nad lepoto svoje domovine. Sestra, ki so jo med umikom pustili pri stari mami, je prišla za njimi v Ameriko šele, ko je bila stara 16 let. Viki pravi, da je bila Božja volja, da so šli na tako dolgo pot in da so morali preživeti toliko težkega. V Ameriki se je poročila z Rudijem Kolaričem in si ustvarila družino.
Posneto: 13. oktobra 2011, Cleveland (ZDA)
Pogovor je vodila in posnela: Marta Keršič
Za objavo pripravila: Marta Keršič
