Vida je bila rojena v družini Vrhnjak v Pamečah pri Slovenj Gradcu. Njen oče Vinko, po izobrazbi inž. gozdarstva, se je leta 1933 poročil z učiteljico Marijo Ferenčak. Rodilo se jima je sedem otrok. Oče je od svojega očeta prevzel 32 ha veliko kmetijo, gospodarska kriza pa ga je leta 1937 prisilila, da se je zaposlil v gozdarski stroki in vodenje kmetije prepustil ženi. Prevzel je službo v Straži pri Novem mestu, po nemški okupaciji, aprila 1941, pa sta se k njemu preselili najstarejša hčerka Vida in leto mlajša Jelka, drugi dve hčerki sta ostali pri mami. Pred tem je leta 1938 umrl sinček Cici. Nova nemška oblast je ukinila slovenske šole, zato je mama izgubila službo učiteljice.
Dne 16. avgusta 1941 so očeta aretirali Italijani in ga odpeljali neznano kam. Po težkih prizadevanjih je mami uspelo, da je pobegnila s Pameč in se pridružila starejšima hčerkama, ki sta se po očetovi aretaciji naselili pri teti na Brezovi Rebri. Ob novem letu 1941/42 je bil oče izpuščen iz italijanskega zapora, očitali so mu, da je komunistično usmerjen, zato je izgubil službo in ostal brez stanovanja. Našel si je nov prostor za bivanje na Selah ob reki Krki. Mama je medtem dobila službo učiteljice v Ajdovcu, a je kmalu okusila partizansko taktiko ustrahovanja, ko so jo skupaj s sodelavko za tri dni zaprli, ji grozili in jo zasliševali. Nato je dobila službo v Vavti vasi in rodila hčerko Ireno.
Po italijanski kapitulaciji se je družina preselila v Novo mesto, kamor so se iz strahu pred partizani preselile tudi druge družine iz bližnjih vasi. Možje so pristopili k domobrancem, Vidin oče pa je dobil čin nadporočnika v Bršljinu pri Novem mestu. Mama je rodila sedmega otroka, sina Ivančka. Oče je bil spomladi 1944 premeščen v Mačkovec, nato pa na Dobravo pri Škocjanu.
Medtem so dobili vest, da so v Pamečah Nemci kot talca ustrelili Vinkovega brata, poleg njega pa še deset mariborskih zapornikov. Zaradi pogostih nemških bombardiranj Novega mesta se je družina ponovno umaknila na Dobravo, leta 1945 pa za kratek čas v Dobruško vas. Od tam je šel oče 9. maja 1945 na pot begunstva, skupaj s preostalimi domobranci s šentjernejskega območja.
Čez nekaj dni se je mama s šestimi otroki in sestrino družino umaknila proti Brežicam, kjer so se nastanili na Selah pri Dobrovi, v hiši starih staršev, ki so jo pred tem zapustili Kočevarji. Od tam so se z vlakom odpeljali do Maribora, nato do Dravograda, od koder je šla mama sama z otroki, starimi od enega do enajst let, na nekdanji dom v Pamečah. Tam jih je čakala prazna, izropana hiša, predvsem pa v njej ni bilo očeta. Upali so namreč, da se bodo ponovno srečali.
Očetova usoda je bila v rokah domačih partizanov. Po odhodu iz Dobruške vasi je oče prišel do Pameč, kjer pa so ga aretirali domači terenci, medtem ko je bil v cerkvi pri večernicah. Odpeljali so ga v slovenjegraški zapor, skupaj s še več ženskami iz vasi. Za njimi je izginila vsaka sled. Mama je na različnih institucijah in uradih iskala informacije o njem, dokler ni januarja 1948 dobila sklepa, da njen mož Vinko ni preživel 1. septembra 1945. Zanjo in za otroke se je začela nova kalvarija. Izgubila je službo v šoli in kljub številnim prošnjam dela ni dobila. Skrb za preživetje otrok ter ohranitev in obdelavo kmetije je bila velika. Partizani so izpraznili hišo in hlev ter skušali z več postopki podržaviti očetovo imovino, čeprav je bila ta z dediščino že prepisana na otroke.
Mama je bila primorana zaradi preživljanja družine in preostalih sorodnikov, ki so živeli v hiši, prevzeti mesto administratorke na kamnoseški zadrugi, potem pa je postala natakarica v lastni hiši, v kateri je občina odprla gostilno. Ta je delovala do oktobra 1953, ko je občina gostilno ukinila. Mama je ponovno vložila prošnjo za učiteljsko službo, a je bila zavrnjena. Leta 1954 je dobila zaposlitev za administrativne posle na OLO Slovenj Gradec. Še enkrat je vložila prošnjo, da bi učila, spet neuspešno. Pri 54 letih se je upokojila, vendar je še tri leta delala kot administratorka, da je lahko preživljala otroke in jim omogočila šolanje.
Otroci so bili v času šolanja šikanirani in prikrajšani za mnoge ugodnosti, hudo so občutili razliko med sabo in otroci borčevskih staršev. Kljub temu so se izšolali in si poiskali zaposlitve. Posledice vojnih in povojnih grozot so jih zaznamovale za vse življenje, še posebej pa so prizadele najmlajšega sina Ivančka, ki je umrl pri 52 letih brez potomstva. Prav on bi moral biti naslednik Vrhnjakove rodbine v Pamečah.
Pričevanje smo leta 2009 prejeli od hčerke Vide Vrhnjak Duler, objavljeno je tudi v reviji Zaveza, št. 90, september 2013.
Pisno pričevanje:
Za objavo pripravila: Marta Keršič
