Kontakt – info@scnr.si

Vida Tončič Kravos

Vida Tončič Kravos je bila rojena leta 1938 v Hrušici pri Ilirski Bistrici. Imela je še tri sestre, v družini so bili zelo povezani in poslušni staršem, ki so jih vzgajali v katoliški veri,  delavnosti in poštenosti. V času šolanja je doživela precej grenkih trenutkov, saj je bila s strani učiteljev šikanirana zaradi katoliške vere in zato, ker je v tujino pobegnila njena najstarejša sestra. Drugo sestro so na begu našli in zaprli v grad Rajhenburg. Sama je šla na pot ilegalno leta 1958, stara 20 let, v upanju, da ji bo tujina omogočila boljše pogoje za življenje. Doma je bilo namreč zelo težko. Kot varuška v Kopru je dobila propustnico, s katero je lahko legalno prestopila mejo. Ko je odhajala od doma, se je skrivaj poslovila od staršev in ob slovesu še zadnjič pogledala svojega bolnega očeta. Potem je sledila gospe na avtobus, ki ji je skrivaj kazala pot čez mejo do Trsta. Propustnico je zakopala v zemljo, nato pa šla proti kampu, kjer je povedala, da je zbežala čez mejo. To je bilo begunsko taborišče Svete Sobote pri Trstu. Po 14 dneh se je morala preseliti v kamp Bari, kamor je potovala sama z vlakom. Tam se je srečala z več Slovenkami, kar jo je razveselilo. V Bariju je prebivala 8 mesecev in je delala kot pomočnica pri družini, nato se je selila še v dva kampa. Skupaj je bila v Italiji po različnih taboriščih dve leti.

Želela je k sestri v Venezuelo, a ni bilo mogoče, zato se je odločila za Avstralijo. Potovala je z vlakom do Genove in od tam z ladjo proti Avstraliji. Plovba je trajala 32  dni in je bila za Vido zelo naporna, saj je imela hudo morsko bolezen. Vida se je nastanila v Melbournu. S prijateljico sta dobili službo, vmes pa sta se učili angleščino. Na plesu, ki ga je organiziral tamkajšnji župnik, je spoznala bodočega moža Franja Kravosa, ki je bil doma iz Malih Žabelj pod Vipavskim Križem. Ustvarila sta si dom. Kljub temu, da so jih Avstralci sprejeli izredno lepo, je bilo Vidi še vedno zelo dolgčas po domu. Zaposlitev je dobila pri Katoliških bratih (Christian Brothers College), potem pa je zaradi boljšega zaslužka delala kot bolniška sestra v bolnici za invalidne otroke. Delo je bilo fizično in psihično precej naporno. Del zaslužka je pošiljala domov v Slovenijo, da je družina lažje živela. Po 12 letih sta se ponovno srečali z mamo, oče pa je bil že pokojni. Ko je Vida odhajala od doma, sta ji mama in tata naročila, da ne sme pozabiti slovenskega jezika, kjerkoli bo živela, zato ga še vedno skrbno ohranja. V Avstraliji živi že več kot šestdeset let. Oba z možem imata veliko domotožje in se rada vračata domov. Slovenija ostaja zapisana v Vidinem srcu.


Posneto: 2. februar 2024, Melbourne (Avstralija)

Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič