Uroš Šušterič, 1924–2018

Uroš Šušterič je bil med drugo svetovno vojno častnik jugoslovanske kraljeve vojske (JVvD). Devetnajstega septembra 1946 ga je komunistična oblast zaradi sodelovanja s četniškim oziroma ravnogorskim gibanjem obsodila na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom. Kazen so mu kasneje znižali na leto in pol. V času demokratizacije Slovenije je bil soustanovitelj Socialdemokratske zveze Slovenije. Je avtor več knjig, med njimi Ravna gora, moja usoda.

Rojen je bil 24. septembra 1924 v Ljubljani očetu Josipu Šušteriču, pravniku in bančniku, ter materi Angeli, rojeni Pelc. Z družino so živeli v Žalcu, kjer je končal ljudsko šolo in se vpisal na celjsko gimnazijo. Štirinajstega aprila 1941 so ga nacisti skupaj z očetom aretirali in zaprli v zloglasni zapor Stari pisker v Celju. Junija 1941 so ga skupaj s starši, sestrama in bratrancem Bojanom Šušteričem prisilno izgnali v Srbijo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Paraćinu, kjer se je vključil v četniško oziroma ravnogorsko odporniško gibanje Draže Mihailovića. Leta 1944 je v izrednih razmerah opravil ravnogorsko vojaško akademijo. V začetku novembra 1944 ga je Draža Mihailović povišal v čin poročnika, nato je začel sodelovati z MacDaulovo ameriško vojaško misijo v četniškem štabu. V začetku januarja 1945 je padel v nemško ujetništvo. Odpeljan je bil v taborišče v Gradec, kjer je ostal tri mesece. Ob koncu vojne je prišel nazaj v Ljubljano. Desetega junija 1945 so ga pripadniki Ozne aretirali in zaprli. Septembra 1946 je bil obsojen. Tudi ko je prišel iz zapora, je bil nadzorovan in mu zaradi politične zaznamovanosti ni bilo lahko. Leta 1989 je aktivno sodeloval pri nastanku demokratične opozicije, ki je odigrala odločilno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije. Bil je prijatelj dr. Jožeta Pučnika in Franceta Tomšiča ter eden od ustanovnih članov Socialdemokratske zveze Slovenije. Od leta 1990 dalje se je spet tesneje povezal z ravnogorskim gibanjem, ki mu je leta 2007 podelilo naziv vojvoda Triglavski.

Študijski center za narodno spravo hrani njegove spominske zapise, dokumente, izpiske iz knjig, članke, fotografije in pisma. Večina gradiva se nanaša na četniško gibanje, na čas druge svetovne vojne in povojni čas. Nekaj gradiva pa je tudi iz obdobja ustanavljanja Socialdemokratske zveze Slovenije.

Misli:

»Največjo pozornost sem posvetil drugi svetovni vojni, predvsem zaradi svoje aktivne udeležbe v njej. Več kot natančno sem preučeval vojna dogajanja na teritoriju Jugoslavije, da bi iz raznih domačih in tujih virov končno prišel do potrditve prave zgodovinske resnice.« Uroš Šušterič

»In kaj naj povem o samem zloglasnem zaporu Stari pisker, ki je bil po surovosti in zverinstvih med prvimi v Sloveniji? Tepli so nas in maltretirali kot živali, spali pa smo na golem betonu. Zasliševali so nas ponavadi ponoči.« Uroš Šušterič

»Pregon naše družine je bil podoben pregonu vseh nesrečnikov iz naše kasnejše zgodovine. S tovornimi kamioni so nas odpeljali v Maribor, v vojašnico Vojvode Mišića. Essesovci so nas stlačili v kleti, po dveh dneh pa so nas postavili v vrsto in nas z napetimi puškami odvedli na železniško postajo. Potovali smo preko Celja, Zidanega mosta in Zagreba …« Uroš Šušterič

»Vsak izmed nas, ki je prestopil prag ilegale in s tem sprejel boj in soočanje s sovražnikom, je imel v sebi – vsaj na začetku – malo strahu.« Uroš Šušterič

»Mene, Uroša Šušteriča, je Ozna aretirala 10. junija leta 1945 v Žalcu, od koder so me peljali v Celje, po nekaj dneh pa so me prestavili v osrednje zapore v Ljubljano. /…/ Prve dni zapora sem preživel v samici v kleti Osrednjih zaporov na Miklošičevi 9, kasneje pa v skupni celici, kjer je bilo prostora za osem ljudi, nas pa je bilo tudi do dvajset, tako da nismo mogli spati leže. Hrana je bila obupna, higiena nikakršna …« Uroš Šušterič