Tone Stele, po domače Bertov, se je rodil 14. januarja 1924 v Tunjicah pri Kamniku. Bil je drugi od petih sinov staršev Jožefa in Julijane, rojene Grkman. Družina se je preživljala s kmetijstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Tunjicah, nižjo gimnazijo in dve leti višje gimnazije pa je z odliko končal v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano.
Po nemški okupaciji Slovenije šolanja v nemški šoli ni nadaljeval. Med tem časom je pomagal na domači kmetiji, v prostem času pa se je posvetil branju in študiju svetovne literature. Po končani gimnaziji je želel šolanje nadaljevati na teološki fakulteti. Večkrat je odšel k stricu Janku Steletu (Lectarju) v Kamnik, kjer je poučeval njegove najstarejše otroke Nejca, Janeza in Adico. Učil je tudi druge dijake, med njimi Iva in Marjana Kordaša, in sicer slovenščino, slovensko zgodovino in predmete, ki jih v nemški šoli niso imeli v učnem načrtu.
Kot 19-letni fant je bil 14. januarja 1943 vpoklican v »nabor« za nemško vojsko in bil kmalu nato prisilno mobiliziran in dodeljen v SS enoto. Skoraj tri mesece je bil v kasarni v Nürnbergu, kjer se je krčevito upiral obleči esesovsko uniformo. Od tam je bil poslan na Poljsko, v začetku julija istega leta pa je bil dodeljen vojaški enoti za boje na vzhodni fronti. Ves čas prisilne mobilizacije je domov pošiljal pisma, iz katerih je bilo čutiti veliko domotožje. Opisoval je navade prebivalcev, pokrajine in kraje, v katerih je bil nastanjen kot vojak. Poleg nekaj Slovencev je bilo v vojaških enotah veliko vojakov tuje narodnosti, med njimi Hrvatov, Madžarov, Slovakov, Romunov in Nemcev.
Konec leta 1943 so domači od nemške vojne komande dobili sporočilo, da je vojak Anton Stele od 20. oktobra 1943 dalje pogrešan. Umrl je v ofenzivi pri Kremenčuku v Ukrajini. Leto kasneje je na vzhodni fronti padel tudi njegov starejši brat Jože, ki je bil prav tako prisilno mobiliziran. Njuni imeni sta danes zapisani na spominski plošči v domačem kraju.
Izsekom Tonetove življenjske zgodbe je mogoče slediti v ohranjenih pismih, ki jih je pisal domačim, stricu Janku Steletu in sestrični Adici, ter predstavljajo bogato zapuščino trpkega in žalostnega obdobja slovenske zgodovine iz časa druge svetovne vojne.
Gradivo smo na Študijski center za narodno spravo prejeli avgusta 2012.
Pisma Toneta Steleta:
Za objavo pripravila: Marta Keršič
