Stane Žužek je bil rojen leta 1937 v Ljubljani. Starša sta bila doma iz Male vasi pri Dobrepolju. Oče je prišel leta 1919 v Ljubljano, kjer je študiral na univerzi. Naslednje leto se je poročil in z ženo sta se preselila v Ljubljano. Službo je dobil v javni upravi, ukvarjal pa se je tudi s sindikalizmom. Bil je član Jugoslovanske strokovne zveze, a ker se je zveza nagibala h komunizmu, se je iz nje umaknil. V družini je bilo petnajst otrok, dva sta umrla takoj po rojstvu. Štirje bratje so bili v jezuitskem redu, dva sta kasneje izstopila. Oče je bil predsednik protikomunistične akcije, ki se je posvečala ideološkemu pojasnjevanju, in je predaval po tovarnah. Prepotoval je vso Slovenijo. Med vojno je bil zaposlen na borzi dela, imel je vodilno mesto in v času nemške okupacije vsaj 5000 ljudi rešil prisilnega dela ne glede na njihovo ideološko usmerjenost. Ljudje so mu bili za to zelo hvaležni.
5. maja 1945 je morala družina zapustiti Slovenijo. Ko so odhajali iz Ljubljane, niso predvidevali, da bodo odšli za vedno, ampak le za štirinajst dni. Oče je s starejšim sinom odšel že prej. Stane je bil star sedem let in pol, ko so zapustili dom. Z zadnjim transportom iz Ljubljane so šli najprej do Kranja in prenočili v zaklonišču. Naslednji dan so šli skozi Tržič, od tam pa peš do Ljubelja skozi predor na avstrijsko stran. V Borovlje so prišli 6. maja zvečer. Tam so se srečali z očetom in bratom. Skupaj jih je bilo enajst, starša in devet otrok, najmlajši Andrej je imel le dve leti in pol. Iz Borovelj so odšli v Celovec, kjer so tri dni bivali v šoli. Odločili so se, da gredo na zahod Avstrije. Z ameriškimi tovornjaki so jih nato prepeljali v Italijo v Videm, kjer so bili tri dni v salezijanskem zavodu, od tam so jih s transportom prepeljali v bližino Trevisa, v Monigo, v nekdanjo vojašnico, kjer je bilo civilno taborišče. Tam so ostali približno tri mesece in v tistem času izvedeli, kaj se je zgodilo z domobranci, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja v Jugoslavijo. Dva brata sta bila pri domobrancih. Prepričani so bili, da sta mrtva, ampak se jima je uspelo rešiti s transporta, ki je peljal domobrance nazaj v Jugoslavijo, ter sta srečno prišla v Italijo. Iz Moniga so odšli naprej do Forlija, kjer je bila letalska šola. Tam so ostali tri tedne, nato pa so bili poslani v taborišče v Senigallio, kjer je začel Stane obiskovati šolo. Po enem letu so bili slovenski begunci premeščeni v Servigliano in od tam v Barletto, kjer so prav tako ostali leto dni. Imeli so šolo, taboriščni časopis Sejalec in so prirejali kulturne prireditve. V Barletti so se begunci že odločali, kam bodo odšli naprej. Združene države Amerike so sprejemale mlade in samske, možnost je bila tudi odhod v Afriko, Ekvador ali Argentino. Odločili so se za Argentino, ki je bila pripravljena sprejeti celotne družine. Otroci so se že v taborišču začeli učiti španščine.
Proti Argentini so odpluli iz Bremerhavna v Nemčiji 5. maja 1948. Ob prihodu so se nastanili v emigrantskem hotelu v Buenos Airesu, nato so bili pri jezuitih, mama in sestra ter mlajši brat pa so bili pri redovnicah. Po šestih mesecih so se preselili v sedanjo slovensko hišo v Buenos Airesu, kjer je bilo 70 ljudi. Oče je delal v tovarni in leta 1952 umrl. Mama ni bila zaposlena, bili pa so starejši bratje, ki so tako skrbeli za družino. Mama je umrla leta 1980. Stane je študiral kemijo in služboval v komisiji za jedrsko energijo v Buenos Airesu. Zaradi službe se je leta 1986 z družino preselil v Bariloche.
Posneto: novembra 2013, Bariloche (Argentina)
Pri pogovoru so sodelovali: Tamara Griesser Pečar, Renato Podbersič in Tino Mamič, kamera: Renato Podbersič
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
