Kontakt – info@scnr.si

Pričevanja in zapuščine časov

Pričevanja

Anton Pirc

Anton Pirc je bil rojen leta 1935 v Gornjem Križu pri Žužemberku. Anton se spominja časov med drugo svetovno vojno, ko so živeli v strahu pred partizanskim in okupatorjevim nasiljem. Tudi konec vojne družini ni prinesel mirnega življenja. Oče se je po vojni še nekaj časa skrival. Družina se je le s težavo preživljala.

Preberite več »

Miklavž Kavčič

Miklavž Kavčič je okusil krutost vojnega in povojnega časa, v katerem je izgubil pet bratov, šesti brat je šel kot begunec v Argentino. Leta 1946 je njihovega ata ubila ročna bomba, ob tem, ko jo je razstavljal. Mama je ostala sama s sedmimi nepreskrbljenimi otroki, povojna oblast je popolnoma izropala njihov dom. Miklavž je moral zapustiti šolanje na klasični gimnaziji, ker je bil z ‘nasprotnega’ demokratičnega tabora. Kasneje je z velikim trudom dokončal fakulteto in ustvaril bogato kariero na delovnem mestu. Težka leta drugorazrednosti ga niso uničila, bolečina zaradi izgube bratov in prestanih krivic pa se vleče vse do današnjih dni, ko Miklavž še vedno ne ve, kje ležijo posmrtni ostanki njegovih bratov.

Preberite več »

Suzana Guoth

Suzana Guoth, upokojena profesorica nemškega in ruskega jezika, pesnica, prevajalka ter avtorica več knjig, se je rodila leta 1943 v Sombotelu na Madžarskem. V Puconcih je preživela otroška leta pri dedku Adamu Luthru, evangeličanskemu duhovniku.

Preberite več »

Matevž Košir

Košir Matevž v svojem pričevanju predstavi življenjsko pot strica Jakoba Koširja, ki je bil njegov birmanski boter in mu je bil kot oče. Na njihovi kmetiji je Matevž služil za pastirja. Jakob je pristopil k domobrancem, ob koncu vojne maja 1945 pa se je skupaj z njimi odpravil proti avstrijski Koroški. Kot ostali domobranci je bil vrnjen v Jugoslavijo, sled za njim se je izgubila. Nazadnje so ga videli v taborišču v Škofji Loki, domači pa predvidevajo, da je bil skupaj z več tisoč domobranci umorjen s strani povojne komunistične oblasti v Macesnovi gorici v Kočevskem Rogu. Še danes iščejo njegove posmrtne ostanke.

Preberite več »

Janko Maček

Janko Maček, raziskovalec, pisec in vnet zbiralec pričevanjskih zgodb, ki je svoje zapise redno objavljal v reviji Zaveza in v več samostojnih monografijah. Njegovi zapisi so bogat in nepogrešljiv vir za raziskovanje polpretekle slovenske zgodovine, ki jo sodelavci SCNR vključujemo v raziskave o med- in povojnem revolucionarnem nasilju. Hvaležni smo mu za vse opravljeno delo, ki v slovenski prostor prinaša prepotreben uvid v bolečo resničnost naše preteklosti, hkrati pa z iskanjem resnice postavlja temelje za spravni proces ter življenje v miru in sožitju.

Preberite več »

Rozalija Lindič, rojena Trunkelj

Rozalija Lindič, rojena Trunkelj, je bila rojena leta 1932 v Logu pri Žužemberku. Oče je moral med drugo svetovno vojno zbežati od doma zaradi strahu pred partizanskim nasiljem. Partizani so nato julija 1944 umorili mamo Marijo. Osem otrok je ostalo samih brez staršev. Otroci so bili deležni partizanskega nasilja še po materini smrti in tudi še po koncu vojne.

Preberite več »

Alojzija Debevec, rojena Trunkelj

Alojzija Debevec je bila rojena leta 1928 v Logu pri Žužemberku. Oče je moral med drugo svetovno vojno zbežati od doma zaradi strahu pred partizanskim nasiljem. Partizani so nato julija 1944 umorili mamo Marijo. Alojzijo, takrat šestnajstletno dekle, so čez nekaj dni po umoru mame odvedli od doma, jo zaprli in mučili.

Preberite več »

Elizabeta Grom Pleničar

Elizabeta Pleničar je bila rojena leta 1922 na Vrhniki. Njen brat Tomaž je bil vrnjen iz Koroške in umorjen v Kočevskem rogu leta 1945. Elizabeta je ob koncu vojne odšla za zaročencem Dušanom Pleničarjem na pot begunstva. Poročila sta se v vojaškem taborišču v Forlìu. V Anglijo sta zakonca Pleničar prispela leta 1948 in zaživela v Londonu. Dušan je bil rojen leta 1921 v Litiji. Poleg mnogih drugih odlikovanj je bil tudi nosilec papeževe medalje »Pro Ecclesia et Pontifice«. Bil je urednik časopisa Klic Triglava. Umrl je 4. decembra 1992, Elizabeta pa 13. marca 2023.

Preberite več »

Dr. Milko Mikola

Milko Mikola je že kot otrok občutil posledice komunističnega sistema in ravnanja njegovih oblastnikov, ki so po koncu druge svetovne vojne prevzeli oblast v Sloveniji. Čeprav je bil med vojno njegov oče v nemškem ujetništvu in sta bila oba starša vključena v partizansko odporniško gibanje, jima povojni totalitarni režim ni prizanesel. Zaradi predpisane obvezne oddaje, maminega priprtja in očetovega zapora je bila njihova družina močno zaznamovana. Posledično oče in mama nista več zmogla obdelovati kmetije in sta jo prodala. V očetovi odsotnosti je moral Milko opravljati težka kmečka dela, pri čemer se je poškodoval in ostal invalid za celo življenje. Posvetil se je študiju, ponižanja pa je doživljal tudi kasneje, ko se je zaposlil. Kljub težkim pogojem je opravil doktorat iz zgodovine in postal prvi direktor Študijskega centra za narodno spravo. Svoje raziskovalno področje je posvetil proučevanju povojnega revolucionarnega nasilja v Sloveniji, pri čemer je opravil pionirsko delo.

Preberite več »

Tone Stele

Tone Stele se je rodil leta 1924 v Tunjicah pri Kamniku. Kot številni slovenski fantje je bil leta 1943 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in se je moral bojevati na vzhodni fronti. Od dneva odhoda v vojsko je redno pisal svojim domačim. Pisma z bogato vsebino kažejo na veliko stisko in trpljenje mladega fanta, ki je bil proti svoji volji prisilno vključen v enoto SS in se je moral boriti na tujem ozemlju. Zaradi vojne je prekinil šolanje, svoje kratko življenje pa je zaključil v daljni Ukrajini, kjer je padel v spopadih. Leto za njim je, kot prisilni mobiliziranec, življenje izgubil še njegov starejši brat.

Preberite več »

Jože Strah

Jože Strah se je rodil leta 1944 na Ločici pri Vranskem. S slikovitimi besedami, bogatim spominom in kritično oceno družbenega dogajanja nas s pomočjo doživetij iz osebnega življenja popelje v čas druge svetovne vojne in obdobje socializma. Kot zapiše v spominih, je bil »povojni čas zaznamovan s številnimi anomalijami, ki so padle na ramena obubožanega prebivalstva, ki ga sedanji čas ne pozna. Življenje je bilo zelo skromno, da bi bil celo boljši izraz – bedno. Ker ni bilo denarja, se je varčevalo na vsakem koraku tako, da se je ponekod celo stradalo«. Njegova doživljanja bodo marsikomu obudila spomine na čase socializma, v katerih je živela Slovenija več desetletij po vojni.

Preberite več »

Znanstveni posvet – MISEL O SAMOSTOJNI IN NEODVISNI SLOVENIJI MED SLOVENSKO EMIGRACIJO

Znanstveni posvet z naslovom Misel o samostojni in neodvisni Sloveniji med slovensko emigracijo, nam skozi prizmo narodno političnih programov v zamejstvu in po svetu odstira smernice razvoja slovenske državnosti, ki so se po koncu druge svetovne vojne pojavile med izseljenci. Prikazuje vzporednice in razhajanja nastajajočih programov in medsebojne vplive ter odmeve v matični domovini. Ob dejavnih posameznikih in številnih slovenskih skupnostih, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske samostojnosti, se seznanimo z delovanjem povojne politične emigracije, v luči razvijanja ideje o samostojni, neodvisni in suvereni državi Sloveniji.

Preberite več »

Anica Rahne

Anica Rahne, rojena Kožuh, je bila rojena leta 1933 na Šujici (Dobrova pri Ljubljani). V družini je bilo devet otrok. Oče in najstarejši brat sta bila v času italijanske okupacije odpeljana v internacijo na Rab in druga italijanska taborišča. Dva brata sta izginila v povojnih pobojih, ata pa je bil po vojni štiri mesece zaprt v Kočevju. Po vojni se je Anica izučila za šiviljo in se zaposlila v salonu gospe Škabarjeve, ki je bila priznana modna šivilja. K njej so hodile žene slovenskih političnih funkcionarjev, med njimi Nada Vidmar in Pepca Kardelj. Anica se spominja številnih medvojnih in povojnih pretresljivih dogodkov iz njene župnije. Optimizem in globoka vera sta ji pomagala preživeti hude življenjske preizkušnje, iz katerih je izšla bogatejša in trdnejša.

Preberite več »

Anton Golež in Marija Milač Golež

Anton Golež je bil rojen leta 1927 v Ljubljani. Kot dijak se je vključil v domobransko enoto, v vojnem času maturiral, se umaknil na Koroško v Vetrinj, bil vrnjen in zaprt v taborišču v Kranju in nato v koncentracijskem taborišču v Šentvidu pri Ljubljani. Ker je bil mladoleten, je bil avgusta 1945 amnestiran. Kasneje se je zaposlil, mature pa mu niso priznali še dve leti. Po vojni je v Ljubljani spoznal Marijo Milač, s katero se je poročil in sta si ustvarila družino.

Marija Milač je bila rojena leta 1929 na Prevaljah in je tu preživljala otroška leta. Nato se je družina preselila v Dravograd, kjer je bil oče okrajni glavar. Marija je kot dvanajstletna deklica ob nemškem napadu na Jugoslavijo pribežala v Ljubljano. Marijina brata, ki sta bila dijaka, sta takrat že bivala v Ljubljani. V strahu pred nemškim okupatorjem so se jima pridružili še ostali člani družine. Po vojni se je Marija umaknila na Koroško, kjer je bila v taborišču Vetrinj skupaj z bratom Metodom. Brat Ciril je bil kot domobranec vrnjen v Jugoslavijo in umorjen s strani komunistične oblasti. Marija se je po vojni vrnila v Slovenijo in diplomirala na akademiji za glasbo.

Preberite več »

Jože Gorenc

Jože Gorenc se je rodil leta 1933 v vasi Mali Podlog pri Krškem. Kot osemletni deček je bil skupaj z družino izgnan iz domovine in odpeljan v delovno taborišče v Nemčijo. Štiri leta je bival po več taboriščih, kjer je opravljal različna dela in tam pustil najlepša otroška in mladostna leta. Po vrnitvi domov junija 1945 družini ni prizanesel niti nov komunistični sistem.

Preberite več »

Jožef Gorše

Jožef Gorše je bil rojen leta 1942 v Nadlesku, v občini Loška dolina. Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno poslan v italijansko in pozneje v nemško taborišče. Po vojni se je vrnil, a ker ni hotel postati član zadruge, še pet let ni dobil službe. Pozneje se je zaposlil kot mesar. Jožef se je izšolal za orodjarja in bil zaposlen v Kovinoplastiki Lož. 27 let je bil član Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva (PIGD) Kovinoplastika Lož. V času osamosvojitvene vojne je bil član štaba Teritorialne obrambe (TO) v krajevni skupnosti Loška dolina in je aktivno sodeloval pri osamosvajanju Slovenije. Vse življenje je bil tudi aktiven član različnih prostovoljnih društev v občini, za kar je prejel številna odlikovanja in priznanja. Eno leto je bil župan občine Loška dolina.

Preberite več »

Anton Ivanetič

Anton Ivanetič je bil rojen leta 1937 v Semiču. Oče je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Ženi so grozili, da jo bodo ubili, če se mož ne javi na partizanski komandi. Ko je to storil, se ni več vrnil domov. Pogrešan je bil od decembra 1943 in nikoli niso izvedeli, kje je bil ubit. Družina je živela v veliki revščini. Kljub težkim preizkušnjam v življenju pa je Anton vedno ohranjal dobro voljo in vedrino.

Preberite več »

Stanislav Novačan

Stanislav Novačan je bil kot študent v času druge svetovne vojne interniran v Gonarsu, po koncu vojne pa so ga poslali za učitelja v najbolj zahodno slovensko vas Robidišče. Zavzel se je za kulturno oživitev življenja na vasi, dokler nista na njegova vrata potrkala dva udbovca iz Tolmina in ga odpeljala v zapor. Ker ni želel sodelovati z Udbo, je bil kazensko premeščen v Borovnico, kjer se je nadaljevala njegova poklicna pot, na kateri pa ga je še vedno spremljal partijski nadzor.

Preberite več »