PRIČEVANJA
Severna Amerika
Janez Žakelj
Janez Žakelj je bil rojen leta 1941 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Maja 1941 so gestapovci aretirali očeta, julija pa celo družino izgnali v Srbijo. Ker se oče po vrnitvi iz izgnanstva ni hotel priključiti OF, so mu partizani grozili s smrtjo. Oče je bil glavni pobudnik ustanovitve vaške straže v Šentjoštu, ki je domačine branila pred partizanskim nasiljem. Po vojni se je pridružil skrivačem in se dlje časa vračal v domovino, kjer pa je bil obtožen, da je skupaj z Mirkom Bitencem delal kot vohun za obveščevalno službo. Po vojni je bila zaprta tudi Janezova mama, kmetijo pa je oblast zaplenila. Družina je bila stalno nadzorovana s strani Udbe. Oče se je umaknil v Ameriko, kjer so se mu leta 1956 pridružili ostali člani družine.
Marie Golobič Dular
Marie Dular nam predstavi pretresljivo zgodbo njene družine v času druge svetovne vojne in po njej. Oče in mama sta bila izobražena in družbeno aktivna, zato sta se morala z Jesenic, kjer je družina bivala, umakniti pred Nemci, ki bi ju sicer izgnali. Umaknili so se v Ljubljano. Po vojni so šli vsi, razen mame, v begunstvo na Koroško in od tam v svet. Mami umik ni uspel in je bila več let hudo preganjanja s strani komunistične oblasti, stran od svojih domačih. Marie je našla zatočišče z možem in očetom v S Ameriki, njena sestra in brat pa v Kanadi. Pri mami so se otroci prvič zbrali šele leta 1967, ko je bila na smrt bolna in je jeseni istega leta tudi umrla. Po veliki bolečini in prestanemu trpljenju je Marie našla mir, svobodo in blagostanje v tujini, kjer si je ustvarila družino in zaživela v novem domu.
Viktorija Bajda Kolarič
Viktorija Kolarič, rojena Bajda, iz Prebačevega pri Kranju nam v svojem pričevanju odstira spomine na medvojne čase. Njen oče je pobegnil od partizanov in se pridružil domobrancem. Po umiku na Koroško ob koncu druge svetovne vojne se zaradi ženine visoke nosečnosti ni vrnil v Jugoslavijo, kamor so bili s strani Angležev poslani ostali domobranci. To ga je rešilo gotove smrti. Družina se je preselila v ZDA, kjer se je Viktorija poročila in si ustvarila družino. Prvič se je v domovino vrnila šele leta 2003, ko je bila Slovenija že samostojna, in je bila očarana nad lepoto rodne dežele.
Rudi Kolarič
Rudi Kolarič je bil rojen v uspešni trgovski družini na Brezovici pri Ljubljani. Začetek druge svetovne vojne z okupacijo je močno posegel v njihovo zgledno in mirno življenje. Okupatorja niso marali in so se navdušili za Osvobodilno fronto, ki je obljubljala osvoboditev. Po partizanskem nasilju v njihovem kraju pa so spoznali, da se za OF skriva komunizem, ki povzroča še hujše zlo kot okupator. Za njihovo varnost je poskrbela vaška straža. Po vojni leta 1945 se je Rudi umaknil v begunstvo in v ZDA začel novo življenje.
Srečko Gaser
Srečko Gaser se je rodil na Jesenicah, a se je zaradi očetove službe družina večkrat selila. Oče se je, kot odločen protikomunist, pridružil domobrancem v Kranju. Po koncu vojne se je družina umaknila na Koroško, kjer so živeli v več taboriščih. Srečko se je izučil za poklic varilca. Preselili so se v Argentino, ker pa je imel Srečko dekle iz severne Amerike, se je preselil k njej in sta se poročila. Ustvarila sta si družino in opravljala svoja poklica ter bila hvaležna Ameriki, da ju je sprejela in jima omogočila življenje v miru in svobodi.
Dr. Vladimir Joseph Rus
Vladimir Joseph Rus je bil rojen leta 1925 na Reki. Leta 1943 je bil mobiliziran v partizane in je opravil oficirski tečaj. Ker so odkrili, da je protikomunist, so ga nameravali likvidirati, zato je zbežal na Sušak, kjer je junija 1944 maturiral. Po vojni se je umaknil v Benetke in nato v Trst, kjer je bil tajnik študentske organizacije slovenskih študentov na tržaški univerzi. Leta 1951 je emigriral v Združene države Amerike. Najprej se je zaposlil kot delavec v različnih tovarnah, nato je bil učitelj na srednji šoli, zatem pa je poučeval kot profesor na clevelandskih univerzah. Kasneje je služboval tudi v kabinetu clevelandskega župana, kjer je vodil odbor za kadrovske vire in gospodarski razvoj mesta Cleveland.
Ivanka in Stanislav Vidmar
Ivanka Vidmar, rojena Ovsenik, je bila rojena leta 1928 v Predosljah na Gorenjskem. Oče Janez Ovsenik je bil med vojno zaprt v nemškem taborišču Ljubelj. Po vojni sta skupaj odšla na avstrijsko Koroško, od koder sta leta 1949 emigrirala v Združene države Amerike. Mama je ostala doma in se jima je šele čez dvanajst let pridružila skupaj s štirimi otroki.
Stanislav Vidmar je bil rojen leta 1922 v Gradencu pri Žužemberku. V času roške ofenzive so ga Italijani odvedli v internacijo na Rab. Januarja 1943 je bil poslan v Treviso, februarja 1943 pa premeščen v Visco. Po kapitulaciji Italije je odšel k domobrancem in bil na postojanki na Ljubljanskem gradu. Po koncu vojne se je kot mnogi domobranci umaknil na avstrijsko Koroško, a se je vračanju v Jugoslavijo izognil. Od leta 1945 do 1950 je delal pri kmetih na avstrijskem Koroškem. V Združene države Amerike je emigriral 27. aprila 1950.
France Habjan
France Habjan je bil rojen leta 1924 v Ljubljani. Leta 1942 je bil kot osemnajstletni fant poslan v taborišče Gonars. Po prihodu se je javil vaškim stražam, po kapitulaciji Italije pa se je priključil domobrancem. Po vojni se je umaknil na avstrijsko Koroško in se s pobegom rešil pred tem, da bi ga kot ostale domobrance vrnili v Jugoslavijo. Iz taborišča Lienz je odšel v Italijo. Leta 1955 je skupaj z ženo in s sinom odšel v Toronto, kjer so zaživeli v novem okolju.
Helena Gaser in Pavla Hauptman, rojeni Arnež
Sestri Helena in Pavla Arnež, rojeni leta 1931 na Jesenicah, sta v času druge svetovne vojne okusili posledice nemške okupacije in predvsem revolucionarnega nasilja. Očeta je ubil domačin z Jesenic, njun brat pa je padel kot vojak v nemški vojski. Partizani so njihov dom in pekarno izropali in zasedli. Mamo so po vojni zaprli v zapor Begunje. Kot begunki sta Helena in Pavla prek taborišča na avstrijskem Koroškem prispeli v Severno Ameriko, kjer sta se vključili v slovensko skupnost in si ustvarili družini. Ostali sta zvesti slovenskemu narodu, kulturi in vrednotam, v katerih sta bili vzgojeni.
Milan Zajec
Milan Zajec se je rodil leta 1925 v Velikem Gabru na Dolenjskem v družini z enajstimi brati, od katerih jih je bilo šest pri domobrancih. Eden je padel med vojno, štirje pa so bili vrnjeni iz Vetrinja in umorjeni v Kočevskem rogu. Tudi Milan je bil 2. junija 1945 pripeljan na ta kraj smrti. Po čudežu mu je uspelo, da je 6. junija zvečer splezal iz jame in se podal v divjino kočevskih gozdov.
Ivan Hauptman
Ivan Hauptman je bil rojen 7. maja 1930 v Ljubljani, otroška leta je preživljal v Stični. Kruh jim je dajala majhna kmetija in očetova zaposlitev na pošti v Ljubljani. Ob italijanski okupaciji je bila njihova narodno zavedna družina trn v peti partizanov. Brat Tone je padel že med vojno, drugi brat Vinko pa je bil kot domobranec vrnjen z Vetrinja in umorjen v enem od brezen ali rudniških jaškov. Ivan je bil s staršema z Vetrinja premeščen v taborišče Špital, od tam so šli kot begunci v Severno Ameriko. Ivanu je po več letih trdega dela uspelo, da je odprl uspešno podjetje. Poročil se je s Pavlo, s katero sta si ustvarila družino. Z dušo in srcem je bil zapisan delu za slovensko skupnost v Clevelandu. Sodeloval je v številnih kulturnih dejavnostih in bil aktivno vključen v župnijsko skupnost sv. Vida in Marije Vnebovzete. Slovenski skupnosti je pustil močan pečat.
Ivanka Tominec
Ivanka Tominec je bila rojena leta 1924 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Njihova domačija je ležala na samoti, v zaselku na Ljubljanici. Drugo svetovno vojno je dočakala kot 17 letno dekle in doživela strahote revolucionarnega nasilja v domači župniji. Spregovorila je o umorih v bližnjih zaselkih in vaseh, o požigih ter o stalnem strahu pred partizani in Italijani. Poročila se je med vojno, jeseni 1943. Rodila je hčerko Ivico. Mož Matevž, ki je bil pri domobrancih v Šentjoštu, je ponoči spal v postojanki, zato je Ivanka zaradi strahu večkrat spala pri sosedih. Po koncu vojne so bežali skupaj z begunci na avstrijsko Koroško. Najprej so živeli v Lienzu, šele kasneje so se preselili v taborišče, kot ostali begunci. Po srečnem naključju jih niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. V Špitalu sta Ivanka in Matevž ostala enajst let. Končno sta dobila dovoljenje za preselitev v Ameriko.
Anuška Lekan
Anuška Lekan, rojena leta 1932, je prve dni vojne pričakala v Mariboru, kasneje so se z družino preselili v Ljubljano. Ker je bil oče odločen protikomunist, se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, skupaj s hčerkama in sinom. Anuška in mama sta ostali sami v Ljubljani. Anuška je zaključila učiteljišče in dobila službo v Fari pri Kočevju. Njena neomajna zvestoba do Cerkve in vere, je bila v svinčenih povojnih letih zelo pogumno dejanje. Ponovno se je srečala z družino šele leta 1960, ko je prišla v Ameriko. Še enkrat se je vrnila nazaj v domovino in šele leta 1963 dokončno zaživela v Ameriki. Kljub začetni nesprejetosti med tamkajšnjimi begunci, se je kasneje med njimi zelo dobro počutila.
Pavle Borštnik
Pavle Borštnik iz Ljubljane se je med drugo svetovno vojno kot osemnajstletni fant pridružil slovenski nacionalni ilegali, in sicer Notranjskemu odredu. Aprila 1945 se je njegova enota skupaj z drugimi četniki in protikomunističnimi enotami umaknila proti Italiji, kjer se je nameravala srečati z zavezniki. Ob prihodu je bilo četnikom rečeno, da so sprejeti pod okrilje britanske armade, dejansko pa so jih Angleži namestili v nekdanje koncentracijsko taborišče Visco in jih kmalu razorožili. Borštnik je bil z drugimi vojaki in civilisti nastanjen v različnih begunskih taboriščih v Italiji, aprila 1947 premeščen v Nemčijo, naslednje leto pa mu je uspelo priti v ZDA.
Karel in Majda Lončar
Karel in Majda Lončar sta bila rojena v Sloveniji, danes pa živita v Clevelandu, kamor sta še kot otroka prišla skupaj s svojima družinama. Karel je v Ameriki po enajstih letih srečal očeta, ki je moral domovino zapustiti po koncu vojne, maja 1945, Majda pa je šla na begunsko pot skupaj s starši kot šest tednov stara dojenčica. V Ameriki sta se Karel in Majda spoznala, se poročila in si ustvarila družino. Sprejela sta novo okolje in se aktivno vključila v slovensko skupnost.
Nežka Ovsenik Vidmar
Gospa Nežka Ovsenik Vidmar je bila rojena v Predosljah na Gorenjskem. Oče je bil župan in je bil med vojno zaprt v taborišču Mauthausen, od koder se je rešil. Partizani so ga skušali večkrat umoriti, zato se je po koncu vojne umaknil na Koroško in nato v Ameriko.
Mihajla Bitežnik Habjan
Mihajla je hčerka znanega primorskega pravnika in politika Josipa Bitežnika, rojenega v Solkanu. Doživela je Ehrlichov umor na Streliški ulici v Ljubljani, selitev iz kraja v kraj in življenje v številnih begunskih taboriščih. Po koncu druge svetovne vojne je svobodo v polnosti začutila šele v novi domovini Kanadi.
Mari Kosem Celestina
Gospo Mari Celestina je vedno vodil optimizem, ki ji je pomagal preživeti burne in težke trenutke. Teh v njenem življenju ni bilo malo, saj je okusila okupacijo, revolucijo, begunstvo in življenje v taborišču. Družino si je ustvarila v Clevelandu, Bogu je hvaležna za ves blagoslov, ki ga je prejela.
Paulina F. Dolinar in Mira Kosem Borštnik
Pričevanje sester Mire in Pauline pripoveduje o begunstvu družine Adamič iz Sodražice, ki je morala zaradi med- in povojnega komunističnega nasilja zapustiti rodno deželo. Njun oče se je maja 1945 s tisoči slovenskih beguncev umaknil na avstrijsko Koroško in od tam v Ameriko. Mama z otroki se mu je pridružila šele po desetih letih. Otroci so se hitro vključili v življenje slovenske skupnosti v Clevelandu, v njihovih srcih pa je ostala velika ljubezen do domovine Slovenije.
Marija Oblak Žakelj
Vojna je v vasico Sv. Gregor prinesla mnogo strahu, ropanja, požige in umore. V gospe Mariji ostajajo pretresljivi spomini na te čase. Kot begunka je leta 1949 prišla v Ameriko in tam svobodno zaživela.
Ivan Zakrajšek
Zakonca Zdenka in Ivan sta se spoznala v Ameriki, kamor sta se zaradi strahu pred komunizmom zatekla s svojima družinama. Zaživela sta bogato življenje v slovenski skupnosti, ki jima je pomagala ohranjati stik z rodno domovino. Še vedno govorita v lepi slovenščini.
Zdenka Mejač Zakrajšek
Zakonca Zdenka in Ivan sta se spoznala v Ameriki, kamor sta se zaradi strahu pred komunizmom zatekla s svojima družinama. Zaživela sta bogato življenje v slovenski skupnosti, ki jima je pomagala ohranjati stik z rodno domovino. Še vedno govorita v lepi slovenščini.
Marija Novak Pivik
Izredno zanimiva življenjska zgodba, ki pelje Marijo od vojnih časov, povojnega boja za preživetje, neverjetnega srečanja z bodočim možem do poti v Ameriko ter zadovoljstva in veselja ob delu za Slovence v Clevelandu. Pokonci jo drži slovenska pesem!
Marija Tomažič Lavrisha
Pot pogumne žene, povojne begunke, ki je ne glede na vse preizkušnje ostala vedra in zadovoljna ter je ohranila ljubezen do slovenskega naroda in rodne domovine.
Cirila Traven Kermavner
Gospa Cirila z bogato besedo obuja spomine na neverjetne dogodke, ki jih je doživela na svoji življenjski poti, od otroštva, srečanja s Hitlerjem, naključne rešitve pred smrtjo do begunstva v Ameriko, kjer je srečno zaživela.
