Slovenija & Evropa

Znanstveni posvet z naslovom Misel o samostojni in neodvisni Sloveniji med slovensko emigracijo, nam skozi prizmo narodno političnih programov v zamejstvu in po svetu odstira smernice razvoja slovenske državnosti, ki so se po koncu druge svetovne vojne pojavile med izseljenci. Prikazuje vzporednice in razhajanja nastajajočih programov in medsebojne vplive ter odmeve v matični domovini. Ob dejavnih posameznikih in številnih slovenskih skupnostih, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske samostojnosti, se seznanimo z delovanjem povojne politične emigracije, v luči razvijanja ideje o samostojni, neodvisni in suvereni državi Sloveniji.

Jožef Gorše je bil rojen leta 1942 v Nadlesku, v občini Loška dolina. Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno poslan v italijansko in pozneje v nemško taborišče. Po vojni se je vrnil, a ker ni hotel postati član zadruge, še pet let ni dobil službe. Pozneje se je zaposlil kot mesar. Jožef se je izšolal za orodjarja in bil zaposlen v Kovinoplastiki Lož. 27 let je bil član Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva (PIGD) Kovinoplastika Lož. V času osamosvojitvene vojne je bil član štaba Teritorialne obrambe (TO) v krajevni skupnosti Loška dolina in je aktivno sodeloval pri osamosvajanju Slovenije. Vse življenje je bil tudi aktiven član različnih prostovoljnih društev v občini, za kar je prejel številna odlikovanja in priznanja. Eno leto je bil župan občine Loška dolina.

Anton Ivanetič je bil rojen leta 1937 v Semiču. Oče je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Ženi so grozili, da jo bodo ubili, če se mož ne javi na partizanski komandi. Ko je to storil, se ni več vrnil domov. Pogrešan je bil od decembra 1943 in nikoli niso izvedeli, kje je bil ubit. Družina je živela v veliki revščini. Kljub težkim preizkušnjam v življenju pa je Anton vedno ohranjal dobro voljo in vedrino.

Stanislav Novačan je bil kot študent v času druge svetovne vojne interniran v Gonarsu, po koncu vojne pa so ga poslali za učitelja v najbolj zahodno slovensko vas Robidišče. Zavzel se je za kulturno oživitev življenja na vasi, dokler nista na njegova vrata potrkala dva udbovca iz Tolmina in ga odpeljala v zapor. Ker ni želel sodelovati z Udbo, je bil kazensko premeščen v Borovnico, kjer se je nadaljevala njegova poklicna pot, na kateri pa ga je še vedno spremljal partijski nadzor.

Antonija Marolt je bila rojena leta 1926 v Horjulu. Njena brata sta bila žrtvi revolucije in njenega nasilja, enega so partizani umorili leta 1942, drugi pa je bil leta 1945 vrnjen s Koroške, umorjen in njegovi posmrtni ostanki ležijo neznano kje. Tončka je bila maja 1945 obsojena na smrt, nato pa pomiloščena na zaporno kazen. Zaprta je bila v taboriščih Šentvid nad Ljubljano, Kočevje, Teharje in Begunje na Gorenjskem. Domov se je vrnila leta 1948.

Jože Košir predstavi družinsko zgodbo, usodo staršev Jožefa in Marije Košir, rojene Beber. Njegov oče Jožef Košir je med vojno aktivno sodeloval v partizanskem gibanju, po koncu vojne pa je služil v Knoju in jugoslovanski armadi. Zaradi domnevnega protidržavnega delovanja je bil 21. novembra 1949 aretiran in zaslišan. Decembra 1949 je bil obsojen in v različnih delovnih taboriščih ter zaporih prestajal 16-letno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom in pet let izgube državljanskih pravic.

Vida Vrhnjak v svojem pričevanju predstavi pretresljivo zgodbo svoje družine, ki je živela v Pamečah, vojna vihra pa je njihovo življenje postavila na glavo. Oče je šel delat na Dolenjsko, kjer je kasneje postal domobranski nadporočnik. Po vojni je bil v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Mama je ostala sama s šestimi otroki, starimi od enega do enajst let. Kljub hudemu pomanjkanju, šikaniranju in drugorazrednosti je otrokom uspelo, da so se izšolali in dobili svoje poklice. Leta 1990 je Vida umorjenemu očetu na cerkvi v Pamečah postavila spominsko ploščo.

Kristina Kastelic (s. Lea) se v svojih spominih vrača v čase vojne, ki so bili zanjo in njene domače težki in boleči. Na Turjaku so izgubili domačega sina, Kristininega brata Jožeta, ki je moral v smrt namesto bližnjega soseda, ki je bil poveljnik vaških stražarjev. Ta je mamo kasneje prosil odpuščanja, mama mu je odpustila. Kristina ugotavlja, da sta jim v težkih trenutkih pomagala preživeti vera in zaupanje v božjo pomoč.

Janez Marolt je bil rojen februarja 1937. Imel je še dva brata in tri sestre, od katerih je ena umrla, ko je bil njihov oče že v begunstvu. Oče Štefan je bil eden prvih, ki so ga leta 1942 zaprli Italijani, kasneje je šel k vaškim stražarjem in domobrancem in po vojni kot begunec na Koroško. Od tam se je umaknil v Ameriko. Otroci in žena so se mu pridružili kasneje, sin Janez pa je ostal doma in moral prevzeti skrb za kmetijo.

Kristina Podkrižnik, rojena Pečar v svoji zgodbi predstavi družino svojega očeta, ki je bil po vojni zaprt v taborišču Šentvid nad Ljubljano. Doma so ostali mama in otroci. Doleteli so jih obvezna oddaja in visoki davki, tako da so kmetijo komaj obdržali pri življenju. Kristinin brat Izidor se spominja tovornjakov, ki so skozi njihovo vas v bližnji gozd vozili zapornike iz Šentvida. To se je dogajalo po koncu druge svetovne vojne.

Kristina Lenc je bila rojena decembra 1945, sedem mesecev po očetovi smrti. Še vedno zbira podatke o usodi svojega očeta, po rodu Poljaka, ki je bil septembra 1944 kot vojni ujetnik transportiran v Maribor. V noči z 8. na 9. december 1945 je za njim izginila vsaka sled. Kristina domneva, da so ga umorili Nemci in spregovori tudi o lokaciji, kjer naj bi ležali posmrtni ostanki njenega očeta. Želi mu postaviti skromen spomenik.

Helena Alenka Bizjak govori o očetu Francu, rojenem leta 1911 v Trstu, od koder je družina zaradi fašističnega preganjanja zbežala v Maribor. Franc je kot poštni uslužbenec služboval po različnih slovenskih krajih. Bil je tajnik v društvu Nanos, ki je združevalo primorske emigrante. Po vojni je bil premeščen v Gorico, kjer je nastopil mesto direktorja tamkajšnje pošte. Postal je član partije, leta 1966 pa ga je Udba umaknila s tega položaja.

Lidija Drobnič iz Ljubljane nam v svojem pričevanju predstavi spomine na čas, ko je bila kot dijakinja zaprta v Ferdrengu, danes Podlesje (nekdaj zaprto območje Kočevja), kjer je bilo julija 1949 ustanovljeno žensko taborišče za družbenokoristno delo. Pretresljivi spomini opozarjajo na dejstvo, da Slovenija po koncu druge svetovne vojne ni bila pravna in demokratična država in da je grobo kršila človekove pravice in dostojanstvo, v tem primeru žensk.

Julka Zelnik iz Horjula nikoli ni videla svojega očeta, saj se je rodila dva meseca po tem, ko so ga odpeljali Italijani. Bil je interniran v taborišče na Rab, v Renicci, po italijanski kapitulaciji pa prepeljan v taborišče Flossenburg v Nemčijo, kjer je umrl. Z mamo so ostali trije mladoletni otroci, stari pet let, dve leti in eno leto.

Gospe Lauri in njenemu bratu Evgenu so partizani najprej ubili očeta Alojzija, oktobra leta 1943, in nato še mamo, februarja 1944. Po umoru staršev so ju vzeli k sebi sorodniki iz Podbrega, kjer sta živela do pobega v Francijo.

Janez Seljak je bil kovač iz Lovranovega na Blokah. Ko so ga partizani julija 1942 odvedli od doma in ga umorili, je bil njegovi sin Alojzij star devet let. Oče je zapustil šest otrok in nosečo ženo.

Pričevalca Ivan in Janez Kimovec sta sin in vnuk po vojni ubitega Jakoba Kimovca, ki je bil župan občine Vače. Med vojno so partizani ubili tudi hčerko Jakoba Kimovca.

Družina Spudič, oče, mati in pet otrok, je bila po vojni odpeljana v koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju (Šterntal), ker so bili potomci podonavskih Nemcev. Takrat je imel gospod Matija osem let, a se še dobro spominja tistih težkih dni v taborišču.

Adolf Malovrh je bil rojen v Šentjoštu nad Horjulom. Zaradi obtožbe sodelovanja v »Bitenčevi špijonski organizaciji« so ga leta 1949 zaprli in obsodili na sedem let strogega zapora in na dve leti izgube državljanskih pravic.

Magdalena Ančimer Pirnat iz Pšate nam v svojem pričevanju govori o uboju svojega strica Antona Dolharja iz Predoselj. Čeprav je partizane podpiral ter se pridružil Kokrškemu odredu, so ga ubili partizani leta 1944.

Matija Kavčič v svojem pričevanju povzame zgodovino Šentjošta v 20. stoletju, ki sega od časov pred prvo svetovno vojno do druge svetovne vojne, nastanka vaških straž in kasneje domobrancev. Izčrpno predstavi poskus povojnih oblastnikov, da bi Šentjošt izbrisali z zemljevida Slovenije, vendar so se domačini temu uprli in ostali gospodarji na svoji zemlji.

Breda Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom nam v svojem pričevanju predstavi življenje skozi spomine na čas druge svetovne vojne, povojna leta, zanimivo opiše razmere v času svojega šolanja in službovanja ter poudari, kako pomembno je, da se spominjamo preteklih časov in se o njih pogovarjamo.

Zakonca Matevž in Slavka Košir živita danes v Suhem Dolu v župniji Šentjošt nad Horjulom. Njuna zgodba sega v čas druge svetovne vojne, ko sta bila še otroka, in nam v nadaljevanju pripovedujeta o težkem položaju kmeta po vojni, ko sta Matevž in Slavka le z neverjetnim naporom, pogumom in predanostjo delu, obdržala Koširjevo kmetijo pri življenju.

Avguštin Sadar se je kot otrok spoprijemal z revščino in pomanjkanjem. Trikrat je zrl smrti v oči, med vojno je pristopil k domobrancem, bil begunec na Vetrinjskem polju na avstrijskem Koroškem in po vojni zapornik v taborišču v škofovih zavodih v Šentvidu. Življenjske preizkušnje so ga utrdile, tako da je njegova pripoved kljub devetdesetim letom še vedno živahna in polna iskrivih spominov.

Jelka Mrak Dolinar kljub vsem krutim preizkušnjam ni zgubila trdne hrbtenice in je ostala zvesta svojim načelom. Kot priča časa je z neštetimi članki, intervjuji, predvsem pa s svojo knjigo Brazde mojega življenja pričala o grozotah in krivicah, ki so se zgodile na slovenskih tleh v med- in povojnem času.

Valentina Moharja so med vojno preganjali Italijani, nato je bil partizan v Prešernovi brigadi, stražar kočevskega zbora odposlancev, član primorske varnostne straže, po koncu vojne pa begunec v več taboriščih. Pot ga je nazadnje pripeljala v Anglijo, kjer si je ustvaril družino.

Pot zakoncev Majde in Alojza Starmana se je začela v Sloveniji. Oba sta doživljala trpke in žalostne trenutke vojnega časa. Ko sta po drugi svetovni vojni z valom beguncev bežala čez Ljubelj, je bila Majda stara osem, Lojze pa dvanajst let. Spoznala sta se v špitalskem taborišču in se tam poročila leta 1958. Dom in družino s šestimi otroki sta si ustvarila v Špitalu na avstrijskem Koroškem, nedaleč stran od mesta, kjer so stale taboriščne barake.

Gospod Ivan Lavrič je bil v času druge svetovne vojne še mladoleten, a je že okusil aretacijo, ujetništvo in mobilizacijo. Po vojni je bil nastanjen v različnih taboriščih od Italije do Nemčije, nazadnje pa so ga poslali v Anglijo. Tam se je poročil in si ustvaril dom in družino.