Kontakt – info@scnr.si

Peter Mandelj

Peter Mandelj je bil rojen leta 1935 v Šmartnem pri Litiji. Ko je končal železničarsko industrijsko šolo v Ljubljani, se je leta 1952 zaposlil v Sežani pri Divači. Že po enem mesecu se je odločil, da bo iz Slovenije pobegnil v Italijo. 18 mesecev je prebival v begunskem taborišču v Trstu, na začetku leta 1953 pa je z ladjo odpotoval v Avstralijo, kamor je prispel  februarja 1953.

Beg čez mejo je bil v tistih časih zelo nevaren. Če so te na begu našli, so nate streljali in si tvegal življenje. V taborišču v Trstu življenje ni bilo slabo, hrana in namestitev sta bila sicer skromna, a je cerkvena organizacija IRO precej dobro skrbela za begunce. Peter se je najprej nameraval kot vojak ameriške vojske vključiti v korejsko vojno in je že opravil zahtevane teste, a zaradi politične situacije v Jugoslaviji v ameriško vojsko ni bil sprejet. Odločil se je za selitev v Avstralijo. Pred odhodom je moral podpisati pogodbo, da bo dve leti delal tam, kjer bo odločila avstralska vlada. Begunska organizacija mu je plačala potne stroške, v slučaju, da bi se vrnil nazaj domov, pa bi moral stroške povrniti. Iz Trsta je potoval z ladjo, ki je spadala pod italijansko vlado.

Pristali so v pristanišču v Melbournu, od tam so jih z vlakom odpeljali do mesta Wodonga v taborišče Bonegilla. Hrana v taborišču je bila najprej zelo slaba, sčasoma pa se je izboljšala. Iz Bonegille so prišleke napotili v Melbourne, kjer so Peter in ostali obiral grozdje, ki so ga potem predelali v rozine. Gospodar je bil z njimi zelo dober in je rekel, da še ni imel tako dobre skupine delavcev. Vsi v skupini so bili Slovenci, med njimi največ Primorcev.

Peter je bil del večjega migracijskega vala, ki je prihajal iz Slovenije v Avstralijo v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Manjša skupina beguncev je prišla že kmalu po koncu vojne, večji val pa je sledil s prihodom beguncev, ki so pobegnili čez jugoslovansko italijansko mejo in preko taborišč v Italiji čakali na vstopno dovoljenje za Avstralijo.

Ko je Peter prišel v Avstralijo, je bila ta razvojno v zaostanku za Evropo. Slabša je bila ureditev glede stanovanj, hrane, prometa, zaposleni so bili le moški. Avstralija je imela takrat le 8 milijonov prebivalstva. Med Slovenci se je pokazala potreba, da ustanovijo izseljeniška društva, kjer bi se lahko srečevali in organizirali družabne, športne in kulturne dejavnosti. Preko tega so ohranjali svojo kulturo, navade, običaje in slovensko zgodovino. Nastalo je prvo Slovensko društvo Melbourne, ki je bilo ustanovljeno leta 1952. Kasneje so kupili zgradbo blizu centra mesta, v letu 1969 /70 pa so kupili zemljo na t. i. hribu, kjer so se družili.

Slovenci so ves prosti čas posvetili gradnji slovenske skupnosti, vsa dela so opravljali prostovoljno in brezplačno, plačali so samo tista obrtniška dela, ki jih sami niso zmogli opraviti. Nekaj je bilo problemov z lokalno oblastjo, a se je zadeva kasneje uredila. Predvsem so se zadeve glede številnih beguncev iz vsega sveta bolje obrnile po letu 1980, ko so v državi Viktoriji ustanovili krovno organizacijo, ki je združevala vse prišleke različnih narodnosti. Peter je bil večletni blagajnik v tej organizaciji. Do leta 1984 Slovenci med sabo niso bili povezani, tega leta pa se je formiral Svet slovenskih organizacij, ki je povezal vsa slovenska društva v Viktoriji. Začeli so s slovenskimi festivali in sodelovali tudi na državnih praznikih. Preko petja, dramskih iger in športa so se povezovali tudi z drugimi narodnostmi. Država jim je finančno priskočila na pomoč. Ni pa bilo dobrega sodelovanja s takratno Jugoslovansko oblastjo in konzulati v Avstraliji. Od jugoslovanske skupnosti Slovenci niso dobili ničesar.

Slovenci so bili s strani avstralske družbe in države spoštovani. Nikoli niso delali problemov, skušali so biti del multikulturne skupnosti v Avstraliji, s tem, da so ohranjali svojo kulturo in običaje. Pri tem je bil pomemben doprinos cerkvenih predstavnikov, na čelu s frančiškani. Frančiškanski pater Bazilij, ki je veljal za začetnika duhovnega povezovanja Slovencev, je prišel v Melbourne po letu 1956. Takrat so zgradili cerkev, on je nudil zaščito in prenočišča za mlade fante, ki so prihajali v Avstralijo. Preko cerkvenih bogoslužij, ki so potekala v slovenščini so obdržali svoj jezik, kulturo in običaje.

Avstralski Slovenci so z veliko empatije in pozitivno gledali na demokratizacijo Slovenije in njeno pot v samostojnost. Peter je bil takrat na obisku v Sloveniji in je dogajanje spremljal od blizu. Avstralija je bila prva prekomorska država, ki je priznala neodvisno Slovenijo. Pri tem je bila ključna velika angažiranost tamkajšnjih Slovencev, ki je organizirala velike demonstracije v podporo samostojni Sloveniji.

Peter prenaša ljubezen do Slovenije tudi na mlajše generacije, na svoje otroke in vnuke, ki imajo vsi slovensko državljanstvo. Kljub majhnosti je Slovenija glede sobivanja zgled vsem drugim narodom, in kot pravi Peter »… so Slovenci dober »dodatek« tisti skupnosti, v kateri živijo

Peter Mandelj je predsednik Urada za Slovence v Melbournu ter spoštovan v slovenski skupnosti. Urad je bil ustanovljen maja 2005 in bodo kmalu praznovali 20 letnico ustanovitve. Vsi člani delajo prostovoljno in v dobrobit slovenske skupnosti v državi Viktorija.

Avstralija, v kateri Peter biva že več kot 70 let, je Petru dala možnosti za izobraževanje, poklic in upokojitev. Postal je enakopraven avstralski državljan. Pričevanje Petra Mandlja je bilo posneto v slovenskem kulturnem središču Kew v Melbournu, februarja 2024.


Posneto: 15. februar 2024, Melbourne (Avstralija)

Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič