Pavle Borštnik je bil rojen leta 1925 v Ljubljani, v nacionalnoliberalni družini. Kot mlad fant je spremljal začetek vojne in čas, v katerem sta glavni politični stranki v slovenskem prostoru Slovenska ljudska stranka in liberalna stranka čakali na navodila begunske vlade iz Londona. Komunistična partija si je medtem uzurpirala ekskluzivno pravico do upora proti okupatorju. Vsi, ki so se upirali izven njenega okvira, so bili razglašeni za narodne izdajalce in je bilo določeno, da bodo po revolucionarnem načelu odstranjeni.
Pavle je kot nekdanji skavt postal član nacionalne obveščevalne službe. Leta 1944 je bil kratek čas pri domobrancih na Koreni nad Horjulom, potem pa se je pridružil slovenski nacionalni ilegali in bil priča delovanju te odporniške organizacije. Ob koncu vojne je bil Borštnik del velike množice beguncev, ki se je umikala proti Italiji.
V začetku aprila 1945 je bil v Ilirski Bistrici dosežen sporazum vseh nekomunističnih oboroženih oddelkov, od slovenskih domobrancev, četnikov do srbskih prostovoljcev in hrvaških domobranov, ki so pristali na to, da bo komandant vseh teh oddelkov slovenski general Ivan Prezelj – Andrej. Po besedah Borštnika je na pobudo domobranskega poveljnika Krennerja padla odločitev, da se domobranci ne bodo umaknili v Italijo, ampak v Avstrijo. To je bilo zanje tragično, saj so bili že maja 1945 vrnjeni nazaj v Slovenijo in kruto umorjeni ter zmetani v brezna, rudniške rove in kraške jame.
Četniki so se pomikali po Vipavski dolini do Gorice in prekoračili Sočo. Rečeno jim je bilo, da bodo sprejeti v 8. britansko armado, dejansko pa so jih Angleži nastanili v nekdanjem koncentracijskem taborišču v Viscu. Tam so jih pod pretvezo, da bodo dobili novo in boljše orožje, razorožili. Njihova nadaljnja pot je šla skozi taborišča Ceseno, Furlio in Ebolo, nazadnje so jih nastanili v Neaplju. Od tam so bili aprila 1947 premeščeni v zahodno Nemčijo. Tudi življenje v tem taborišču je bilo polno razburljivih dogodkov. S tega kraja so potekali transporti po svetu za begunce z različnih taborišč. Slovencem in Srbom so do leta 1947 oziroma 1948, ko so šli tudi sami na pot čez ocean, dali možnost, da so bili v taborišču zaposleni kot uslužbenci. Borštnik je leta 1948 zapustil Evropo in se za stalno naselil v Združenih državah Amerike.
V pričevanju Borštnik razmišlja o vzrokih, ki so leta 1943 privedli do žalostnega propada prve slovenske nacionalne ilegale v Grčaricah. Predstavi delovanje posameznih nacionalnih odredov do konca vojne in ugotavlja, zakaj četništvo pri Slovencih ni bilo popularno ter zakaj se ni razširilo v večjem obsegu.
Pavle Borštnik je umrl na svojem domu v Clevelandu septembra 2020 v starosti 95 let. Pogovor z njim smo posneli leta 2011, ko smo bili sodelavci Študijskega centra za narodno spravo na obisku pri rojakih v Združenih državah Amerike.
Posneto: 11. oktobra 2011, Cleveland (ZDA)
Pogovor sta vodili: Marta Keršič in Mateja Čoh Kladnik, kamera: Jelka Piškurić
Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev Trst sta 8. oktobra 2021 v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu pripravila znanstveni posvet Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu. Na posvetu so bile predstavljene usode sedmih osebnosti, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino in so poznane tako v zamejstvu in izseljenskih skupnostih kot v širšem slovenskem prostoru, na njihovem primeru pa so osvetlili okoliščine, v katerih so se znašli in delovali. Izhodišče za predstavitev so njihovi spomini, ki so doslej izšli v zbirki Zapisi iz zdomstva. Zbirko ureja Ivo Jevnikar (tržaška založba Mladika). Na podlagi spominov so predavatelji predstavili njihovo življenjsko pot.
Posnetek referata dr. Renata Podbersiča o Pavlu Borštniku:
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
