Kontakt – info@scnr.si

Pavla Maček Eiletz

Pavla (Pavči) Eiletz, rojena Maček, je bila rojena 18. januarja 1929 v Logatcu Jakobu in Mariji Maček. V družini so bile še tri sestre: Majda, Martina in Polonca. Pavla in Polonca, ki je bila dve leti starejša, sta se šolali pri uršulinkah in tam stanovali. Ob koncu vojne je prišel domobranec iz logaške čete k njima in sporočil, da je družina zbežala in da lahko gresta z njimi. Nista vedeli, kaj storiti, a sta se potem le odločili, da bežita tudi oni dve. Iz Koroške sta bili skupaj z domobranci vrnjeni v Jugoslavijo 28. maja, na Teharje pa sta prišli 31. maja 1945. Tam sta bili tudi zaslišani. Spraševali so ju, zakaj sta bežali. Na Teharjah sta bili do amnestije, potem ko sta bili izpuščeni, pa sta se skrivali pri teti v Ljubljani.

Njuna družina, ki je bila v Trevisu, je poiskala trgovca, s katerim je oče posloval že pred vojno. Trgovec je večkrat prišel do tete v Ljubljano in prinesel pisma družine. Tako so izvedeli, da sta dekleti pri teti. Želeli so, da tudi onidve prideta k njim. Pavla je bila slabega zdravja in je šla k zdravniku, od njega je potem dobila tudi potrdilo, da mora oditi na morje v spremstvu svoje sestre. S pomočjo uršulink in patra Tominca sta pridobili legalna potna lista in tako pribežali čez mejo v Treviso k svoji družini.

Oče je bil lesni trgovec že pred vojno, imeli so tudi mlin. Bil je na črni listi in v odsotnosti obsojen na smrt. Obdolžili so ga, da je pri njih doma bila organizirana Črna roka. Sestra Polonca in oče sta bila obdolžena tudi, da sta sodelovala pri uboju soseda. Ker Črna roka ni dobila soseda, so ubili ženo in hčerko. Kot pravi Pavla, oče in Polonca nista imela nič v zvezi s Črno roko, le njihov hlapec je bil pri njih in bil potem tudi ubit. Oče pa je bil pri organiziranju domobrancev v Logatcu.

Tri leta so živeli v različnih begunskih taboriščih v Italiji: Monigo, Servigliano, Senigallia, Barleta, Bagnoli. V taborišču je Pavla končala gimnazijo, Polonca in Martina sta se vpisali že na univerzo, Majda pa je delala v pisarni taborišča. Oče se tudi v taborišču ni počutil varno. Ko so se odprle možnosti za selitev beguncev v druge države, je vedel, da morajo pot nadaljevati. Sprva so mislili, da bodo šli v Združene države Amerike. Oče je imel brata v ZDA in mu je pisal, da bi bil sponzor, vendar pa je brat rekel, da z izdajalci noče imeti ničesar. Razmišljali so tudi o Kanadi in se na koncu odločili za Argentino. Z ladjo Santa Cruz so pripluli v Argentino 29. marca 1948.

Pavla je napisala dnevnik dve leti po dogodku, ko sta bili s sestro vrnjeni iz Koroške v Jugoslavijo, opisala njuno izkušnjo taborišča na Teharjah in čas, preden sta se ponovno srečali s svojo družino v Italiji. Zgodba je bila objavljena v reviji Zaveza: glasilo Nove slovenske zaveze 4, št. 13 (1994) z naslovom »Tudi jaz sem šla skozi Teharje«: http://nszaveza.github.io/articles/13-tudi-jaz-sem-sla-skozi-teharje/.


Posneto: novembra 2013, Buenos Aires (Argentina)

Pogovor sta vodila in posnela: Renato Podbersič in Tamara Griesser Pečar

Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič