Družina Adamič je živela v Sodražici pri Ribnici. Oče Tone, po poklicu cestar, in mama Pavla, gospodinja, sta skrbela za majhno kmetijo. Rodili so se jima štirje otroci Pavla, Rada, Mira in Tone. V njihovo življenje je močno posegla druga svetovna vojna. Že leta 1942 so Italijani med bombardiranjem požgali njihovo hišo, zato so šli živet k maminim staršem na Jelovec, od tam pa v hišo maminega brata Ivana. Na prehodu med letoma 1941/42 so se na bližnji Travni gori formirali partizani pod poveljstvom Staneta Semiča – Dakija. Ko so se začeli Italijani umikati, so partizani nanje spustili nekaj strelov, ti pa so se maščevali s požigom vasi ter može in fante odpeljali v internacijo na Rab in v druga taborišča. Oče je zaradi znanja italijanščine večkrat pomagal in rešil koga od talcev. To so mu ostro zamerili partizani in je bil zato na »črni« listi kot okupatorjev pomagač in sodelavec.
Decembra 1943 je šel oče v Ljubljano, da bi dobil delo. Delal je na železnici, marca 1944 ga je mobilizirala primorska narodna straža in odpeljala v Trst na urjenje. Zaradi starosti in bolezni ni bil nikoli poslan v vojaške akcije. Junija 1944 je bil izpuščen in je odšel v Ribnico, kjer je bil nastanjen do 4. maja 1945. Nato se je skupaj s civilisti umaknil proti Avstriji, misleč, da odhaja za krajši čas, a je odšel za vedno. V taborišču Špital je postavljal barake, delal kot vrtnar in čevljar. Dne 18. maja 1949 je kot begunec prispel v Ameriko. Najprej se je nastanil pri bratu, potem pri zakoncih Čampa in se zaposlil v tovarni, kjer je ostal do upokojitve.
Mama in otroci, ki so ostali v domovini, so obdelovali dve kmetiji in živeli v hiši strica Ivana, ki se je leta 1947 vrnil s taborišča na Koroškem. Pomagali so mu v hlevu, pozimi pa so pletli. Življenje v revščini in brez očeta jih je utrdilo v boju za preživetje. Čeprav so bili zasramovani, prikrajšani za hrano in druge potrebščine, drugorazredni in ožigosani kot sodelavci okupatorja, so se po svojih močeh borili za ohranitev dostojanstva. Doživeli so mnoga ponižanja in šikaniranja, a niso klonili pod težo komunističnega sistema. Po dolgih desetih letih ločenega življenja jim je končno uspelo, da so se srečali z očetom. Iz Sodražice so odšli 19. septembra 1955 z vlakom do Genove, nato naprej z ladjo Andrea Doria. Dne 30. septembra 1955 so prispeli v Ameriko. Čeprav so vstopili v nov svet, kjer je bilo potrebno veliko prilagajanja in odkrivanja drugačnega okolja, so bili srečni, ker so bili spet skupaj z očetom.
Nova bolečina je nastopila s podržavljenjem njihove domačije v domovini, medtem ko so bili na poti v Ameriko. Oče je na urade v Jugoslaviji pošiljal številne pritožbe, vendar neuspešno. Leta 1967 se je s težkim srcem odločil za prodajo zemlje, na podlagi sporazuma med Jugoslavijo in ZDA. Simbolno odškodnino je dobil samo trikrat, potem pa je zmanjkalo finančnih sredstev in je odškodnina prenehala. Tako je družina Adamič ostala brez vsega.
A življenje je šlo naprej. Pavla, Rada, Mira in Tone so se vživeli v slovensko skupnost, si poiskali življenjske sopotnike in si ustvarili družine. Danes svojim številnim otrokom, vnukom in pravnukom spoštljivo in z ljubeznijo govorijo o svoji rodni domovini in o težki poti, ki so jo morali prehoditi. Ostajajo razpeti med dvema domovinama. Ali kakor pravi pričevalka Mira Kosem Borštnik na koncu svoje pripovedi: »Meni se zdi, da če greš enkrat od doma, seveda se odtujiš, itak se življenje začenja drugje in se tam vživiš. Ampak nisi ne tle, ne tam popolnoma sprejet. Čeprav jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!«
Posneto: 11. oktobra 2011, Cleveland (ZDA)
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Jelka Piškurić
V župnijskem domu v Sodražici je 13. julija 2017 potekala predstavitev dvojezične publikacije z naslovom Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino! Begunska pot družine Adamič iz Sodražice. Knjiga govori o begunski poti družine Adamič in jo je leta 2016 izdal Študijski center za narodno spravo. Poleg avtoric knjige Marte Keršič in Jelke Piškurić sta na predstavitvi sodelovali tudi sestri iz družine Adamič, Mira in Paulina.
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
