Kontakt – info@scnr.si

Ob izidu e- knjige »Čez ocean v novo življenje: Usode slovenskih povojnih političnih begunk«

Na Študijskem centru za narodno spravo je bila 7. februarja 2024 predstavljena monografija z naslovom “Čez ocean v novo življenje: Usode slovenskih povojnih političnih begunk” avtoric Marte Keršič, Neže Strajnar in Mirjam Dujo Jurjevčič. Knjiga je izšla v elektronski obliki in je dostopna na povezavi https://zakladnicaspominov-scnr.si/e-knjige/. E-knjigo sta predstavili avtorici Marta Keršič in Neža Strajnar. V uvodu je navzoče nagovoril dr. Matic Batič.

Ženske in begunstvo

Vloga žensk kot begunk je večkrat zapostavljena in postranska zgodovinska tema, ki pa v luči velikih emigracij in begunstva v zadnjih desetletjih ponovno prihaja v ospredje. V okviru raziskovanja begunske problematike so navadno obravnavani širši politični in družbeni vidiki ter splošni vzroki in posledice, ki so privedli do njih, med njimi pa ostane malo ali nič prostora, namenjenega ženskam, njihovemu doživljanju, njihovim odločitvam, čustvovanju in izpostavljanju nevarnostim, ki so jih čakale od trenutka, ko so stopile na pot begunstva. Begunstvo je močno poseglo v vsakdanje življenje posameznic in prekinilo ustaljene ritme in prakse v družinskem in širšem družbenem okolju, pri čemer so bili ženske in otroci še posebej na udaru.

Polpretekla slovenska zgodovina, vezana na čas po koncu druge svetovne vojne je v svet poslala množico Slovencev. Poleg pripadnikov protikomunističnih vojaških enot tudi veliko število civilistov, celotnih družin in posameznikov, starostno v razponu od dojenčkov, otrok, mladostnikov, deklet, mladih mamic, nosečnic, zrelih mater in žena do starejših mož in žena. Pestra struktura civilistov je predstavljala pestrost doživljanja posameznikov, ki so vsak na svoj način občutili umik od doma, pot do begunskih taborišč, bivanje v njih in dokončno naselitev v čezoceanskih deželah.

Z osebnimi zgodbami slovenskih deklet, mater in žena, ki so glavne protagonistke  monografije, smo želeli opozoriti na usode posameznic, ki so se znašle v kolesju totalitarnega komunističnega režima in mednarodne politike, in ki so morale posledično nositi enega najtežjih bremen begunske poti. Kljub temu, da niso bile v ‘prvih bojnih vrstah’, so bile izpostavljene številnim nevarnostim, težkim odločitvam, skrbi za otroke in za preživetje okrnjenih družinskih skupnosti. Želeli smo izpostaviti in predstaviti usodo najbolj ranljivih skupin, ki jim vojna in njene posledice niso prizanesle. Pričevalke so nas navdušile z neverjetno voljo po življenju, srčnostjo, pogumom, močjo in solidarnostjo.

Pestrost doživetij

Otrokom begunstvo pogosto ni predstavljalo večje travmatične izkušnje, ampak je šlo za neke vrste zanimivo potovanje, za nekatere od njih prvo daljšo pot od doma, na kateri so bili obkroženi s svojimi domačimi in s sovrstniki ter so se počutili dokaj varne. Po prihodu v taborišče se je med slovenskimi begunci že po nekaj tednih začelo odvijati bogato kulturno, športno, družabno in versko življenje, kar je otrokom predstavljalo prijetno in varno izkušnjo, povezano z življenjem v veliki taboriščni skupnosti.

Za nekoliko starejša dekleta in mladenke je bil umik večja prelomnica, saj je pomenil prekinitev že prej oblikovanih in dlje časa trajajočih socialnih vezi, ki so se oblikovale v nekdanjih skupnostih. Mnoge med njimi so morale zapustiti svojo družino, rodni kraj, župnijsko skupnost, pevski zbor, igralsko skupino, kulturno ali telovadno društvo, nekatere so že imele fante, s katerimi so načrtovale poroko in skupno življenje. Če so bili njihovi fantje, ki so se kot begunci umaknili iz Slovenije, pripadniki protikomunističnih vojaških enot, so bili že maja iz avstrijske Koroške vrnjeni v Slovenijo v roke novih slovenskih oblastnikov, ki so jih po hitrem postopku, brez sodnih procesov usmrtili. Dekleta so ostala sama, prepuščena travmatičnemu doživljanju izgube in so si morala postaviti nove cilje. Nekatere so si življenjske sopotnike poiskale med fanti, ki so ostali v taboriščih. Med mladimi so se spletla prijateljstva, vezana na družabno, kulturno in športno udejstvovanje v društvih, skupinah in institucijah, ki so delovale v taboriščih. Poti mnogih so se kasneje, ko so prihajali v čezmorske države, ločile, a so se ponovno poiskali in obnovili stike iz taboriščnih let.

Potrebe preživetja v taboriščih so narekovale, da so se dekleta in žene kmalu po prihodu zaposlile kot taboriščne šivilje, učiteljice, vzgojiteljice, kuharice in zdravstvene delavke. Nekatere so se v zameno za skromno plačilo in hrano zaposlile kot pomožna delovna sila na bližnjih kmetijah po avstrijskih vaseh. Na tak način so se počutile koristne, kar jim je pomagalo, da so ohranile dostojanstvo in pripadnost skupnosti. Zavedale so se, da je njihov prispevek v prid boljšega bivanja v taboriščni skupnosti pomemben in potreben. Aktivna vloga jim je pomagala prebroditi krizo, ko so čez noč in proti svoji volji ostale brez siceršnjega položaja v družini in v okolju, ki so ga imele pred odhodom v begunstvo.

Najbolj travmatične posledice je begunska pot pustila na ženah in mamah, ki so se v strahu pred komunizmom umaknile že v odraslih letih in za seboj pustile vse, kar so do takrat ustvarile v domovini. Zapustiti so morale hišo, domačijo, vrtove, poklic, ki so ga opravljale, skupnost, ki so ji pripadale, župnijo, sorodnike in prijatelje. Na pot so se odpravile brez premoženja in materialnih dobrin, ki so jim v domovini zagotavljali sredstva za preživljanje njih samih in družine. Stopile so na pot negotove prihodnosti, v kateri ni bilo zagotovila za zgledno preživetje. Vezi so morale pretrgati hitro in na silo, saj niso imele možnosti, da bi izbrale drugo pot. Odločitev je bila nagla, nenačrtovana in nujna. A le na tak način so ostale s svojo družino, možem in otroki.

Med begunke lahko štejemo tudi precejšnje število tistih žensk, ki so po koncu vojne ostale v domovini in so se svojim možem, očetom, domačim in sorodnikom, ki so pred komunizmom bežali takoj po koncu vojne, pridružile šele kasneje. Zanje je bila pot begunstva nekoliko drugačna, odločitev za odhod pa do neke mere še zahtevnejša kot za povojne begunke, za katere je bila pot umika edina možnost preživetja. Že v času, ko so z otroki še bivale v domovini, so se morale soočati s številnimi težavami in ovirami. V odsotnosti mož so morale prevzeti skrb za družino in obdržati vsaj del nalog, ki jim je prinašal dohodke za preživetje, pa naj je bilo to delo na kmetiji, v obrtni delavnici, v trgovini ali v podjetju. Ker je povojna oblast omejila delovanje privatnega sektorja – tako kmetijstva, obrti kot podjetništva, so bile ženske primorane delati tudi na črno. Velik problem je predstavljalo njihovo preživetje, saj pred tem mnoge niso bile zaposlene in je za družinski proračun skrbel mož. Premoženje jim je bilo zaplenjeno, zaposlitev pa večkrat onemogočena. Nekatere so morale poleg za člane ožje družine skrbeti še za ostarele starše in druge družinske člane. Povojna oblast jih je zaznamovala kot drugorazredne državljanke, kot žene zločincev, njihove otroke pa kot potomce okupatorjevih sodelavcev. V javnem življenju so bile zapostavljene in manjvredne, niso bile deležne socialne pomoči in njihovi otroci niso bili upravičeni do podpor in štipendij pri študiju. Čez noč so bile prepuščene lastni iznajdljivosti, pomoči bližnjih sorodnikov, dobrih sosedov in prijateljev. Z možmi in svojci, ki so živeli v begunstvu, so stike vzdrževale s pomočjo redkih pisem, ki pa so bila pregledana in cenzurirana ter pod budnim očesom povojne oblasti. Pod skrbnim nadzorom so bili tudi vsi paketi s hrano in obleko, ki so jih prejele od domačih iz tujine. 

Iz zakladnice pričevanj

Z namenom prikazati dejavnike, ki so zaznamovali ženske kot begunke, in zapolniti zgodovinsko vrzel raziskovanja te tematike, smo se na Študijskem centru za narodno spravo (SCNR) odločili, da skozi pričevanjske zgodbe sedmih begunk njihove pripovedi umestimo v kraj in čas in orišemo njihove stiske, dileme, ovire ter prizadevanja za preživetje njih samih in njihovih družinskih članov.

Sodelavce SCNR je pot večkrat peljala med Slovence po svetu. Prvi obisk je bil namenjen slovenski skupnosti v Severni Ameriki, natančneje v Clevelandu, kamor smo se leta 2011 odpravile tri sodelavke. Tam smo se srečale s Slovenci in Slovenkami prve in druge generacije povojnih političnih beguncev z namenom, da bi zabeležile njihove spomine in zbrale pričevanja na temo njihove begunske poti. Leta 2013 so se trije sodelavci odpravili v Južno Ameriko, v Argentino, in tam posneli več pričevanj, nato pa smo se s pričevalci srečali še leta 2014 v Argentini in v Clevelandu ter leta 2016 tudi v Kanadi. Posamezne zgodbe smo zabeležili tudi ob obiskih rojakov v domovini. Ob srečanju z njimi smo še bolje spoznali njihovo bogato delovanje znotraj slovenskih skupnosti, ki pa je na vsakem koraku prepleteno z doživetji preteklosti. Spomini pričevalcev so bili vezani na vojne čase, okupacijo, revolucionarno nasilje, beg iz Slovenije in prihod v begunska taborišča v Avstriji ali Italiji. Nekajletno bivanje v taboriščih jih je zaznamovalo za vse življenje. Prve selitve v čezoceanske dežele, ki so se začele leta 1947, so pomenile nov mejnik na begunski poti. Ob prihodu v nove dežele so se morali ponovno soočiti s številnimi izzivi, tako dobrimi kot slabimi. Vzporedno z iskanjem pogojev za preživetje, iskanjem zaposlitve, službe, šole, stanovanja ter vključevanja v novo jezikovno in družbeno okolje, so potekali procesi oblikovanja slovenskih skupnosti, ki so prišlekom zagotavljali varnost, povezanost s slovenskim jezikom, kulturno in družabno življenje ter stik s katoliško vero. Pomagali so jim pri ohranjanju narodne pripadnosti in premagovanju domotožja ter pri navezavi stika z domovino.

Skupaj smo posneli preko petdeset pričevanj, ki jim lahko dodamo še pisne zapise in spomine, ki jih hranimo v Arhivu pričevanj SCNR. Iz bogatega izbora spominskih zgodb smo izbrali pripovedi sedmih pričevalk z namenom, da bi posebej izpostavili žensko in njeno izkušnjo begunstva.

Usode sedmih begunk

Svoje življenjske zgodbe nam v tej publikaciji predstavijo Marija (Tomažič Lavrisha), Justina (Lukančič Fajfar), Mari (Kosem Celestina), Helena (Arnež Gaser), Pavla (Arnež Hauptman), Albina (Žonta Malavašič Loboda) in Jožejka (Debeljak Žakelj). Rojene so bile med leti 1920 in 1944, razen ene vse pred začetkom druge svetovne vojne, od tega tri v Ljubljani, dve na Jesenicah, ena v Slavini pri Postojni in ena v Dolu pri Ljubljani. V času vojne so bili njihovi družinski člani žrtve fašističnega in nacističnega ter v največji meri komunističnega revolucionarnega nasilja. Pot v begunstvo se je za vse, razen za eno pričevalko, začela maja 1945, ko so se umaknile bodisi v okviru družine ali pa so odšle na pot same. Ena je ostala doma in se šele leta 1954 srečala z očetom. V vseh primerih, razen v dveh (Albina in Mari), je begunstvo pretrgalo prej povezano družinsko skupnost in za več let onemogočilo stike z najožjimi družinskimi člani. Ob umiku so izgubile celotno premoženje in dotedanji družbeni položaj, a želja po preživetju in po ohranitvi svobode jih je nezadržno gnala na pot v neznani svet. Nič jih ni moglo zadržati v strahu pred komunizmom, ki je že v času vojne pokazal, kako bo obračunal z dejanskimi in namišljenimi idejnimi nasprotniki. Tri so našle svoj novi dom v Južni Ameriki, štiri pa so zaživele v Severni Ameriki. Vse so se po prihodu v novo deželo poročile s Slovenci, si ustvarile družine in se aktivno vključile ali pa vsaj podpirale delovanje slovenskih skupnosti. Vloga dejavnega članstva in pripadnosti skupnosti jim je pomagala pri premagovanju ovir, s katerimi so se srečevale v novem družbenem okolju in v spremenjenih državnih okvirih. S pomočjo slovenske skupnosti so premagovale domotožje in ohranjale navezanost na matično domovino Slovenijo.

Pričevalke so skozi težka leta begunstva izkazovale neverjeten pogum in željo po preživetju. Mnoge od njih so poudarile, da je bila prav krščanska vera ključni dejavnik, da so zmogle preživeti turbulentne vojne čase z vsemi posledicami in zaživeti v novem dostojanstvu. Iz njihovih pričevanj sta razvidni velika narodna pripadnost in še vedno prisotna skrb za življenje v Sloveniji danes in v prihodnosti.

Vsako od sedmih pričevanj je izjemno po svoji vsebini, bogatem dogajanju, pretresljivosti in neverjetnem boju protagonistk za obstanek. V pripravah na objavo smo si bile avtorice enotne v pogledu, da bi si vsaka od zgodb zaslužila svojo filmsko uprizoritev ali samostojno knjižno predstavitev. Pred nami so namreč ženske, ki so se zmogle kljub vojnemu pustošenju, totalitarnim prijemom, bolečim družinskim izgubam in negotovi begunski poti soočiti z izzivi zgodovinskega časa in sprejeti danosti v novih krajih in časih. Stopile so v svet, ki jim je dal izgubljeno svobodo, mir in varnost ter v njem ustvarile pogoje ne samo zase, ampak tudi za svoje družine in potomce. Niso se predale malodušju, tarnanju in objokovanju izgubljenega sveta, ampak so iz duhovnih in vrednostnih temeljev zgradile trdne družinske skupnosti ter zaživele polno življenje v novem okolju. Iz njihovih zgodb se izrezuje lik ženske, žene in matere, ki je odigrala posebno mesto v času, ko je bila Slovenija na enem najmočnejših zgodovinskih prepihov.


Posneto: 7. februar 2024, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana (Slovenija)

E-knjigo sta predstavili: Marta Keršič in Neža Strajnar, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič