Kontakt – info@scnr.si

Dr. Milko Mikola

Milko Mikola se je rodil 15. aprila 1946 na Grobelnem pri Šentjurju kot četrti otrok materi Tereziji in očetu Alojzu. Starša sta imela srednje veliko kmetijo. Med vojno sta bila izpostavljena hudim preizkušnjam. Že aprila 1941 je oče kot jugoslovanski vojak padel v nemško ujetništvo. Po enem letu se je vrnil domov. Nemški mobilizaciji se je izognil tako, da si je na nogo navezal vinski kamen, kar mu je povzročilo takšno rano, da je moral poiskati zdravniško pomoč. To ga je rešilo prisilne mobilizacije.

Leta 1944 so ga partizani določili za svojega vodiča. Vodil jih je od Grobelnega do Slemen nad Dramljami, to pot je namreč dobro poznal, saj je v teh krajih pred vojno pogosto kupoval živino. Leta 1944 je partizanska obveščevalna služba njihovo hišo določila za svojo javko. Oba starša sta bila tako vključena v partizansko odporniško gibanje in bi, če bi ju kdo izdal, sebe in otroke izpostavila veliki nevarnosti.

Ob koncu vojne sta pričakovala, da bo končno nastopil čas, ko bosta s svojo družino ponovno zaživela v miru, a se to ni zgodilo. Oče je vedno na glas povedal tisto, kar je mislil, in je večkrat javno kritiziral oblast zaradi obvezne oddaje. Podobno je ravnala mama. Za svoje sodelovanje s partizanskim odporniškim gibanjem nista po koncu vojne pričakovala nikakršnih privilegijev. Nasprotno pa jima je komunistična oblast, s katero se nista mogla sprijazniti, njuno sodelovanje »poplačala« s hudimi krivicami in nasiljem.

Nad njima se je znesla tako, da je Krajevni ljudski odbor (KLO) Grobelno njihovi kmetiji naložil nesorazmerno veliko obvezno oddajo, zaradi katere je družina trpela hudo pomanjkanje. Milku se je globoko v spomin vtisnil dogodek iz leta 1950, ko so v odsotnosti očeta k njim prišli pajdaši KLO Grobelno, vdrli v hlev in hoteli s silo odpeljati njihove vole. Mama se je z rokami oklenila verig, s katerima sta bila vola priklenjena k jaslim, in jim to preprečila. Kmalu zatem so ponjo prišli miličniki s postaje ljudske milice v Šentjurju pri Celju ter jo odvedli v preiskovalni zapor v Celje. Po več kot tednu dni so jo končno izpustili. Slabo leto zatem, avgusta 1951, so zaprli očeta. Ker njihova kmetija ni zmogla oddati predpisane količine žita, so ga na odkupni postaji aretirali in odvedli v Celje v preiskovalni zapor. 17. septembra 1951 je bil sojen pred Okrajnim sodiščem v Celju, kjer so mu prisodili štiri mesece zapora in plačilo 5000 dinarjev denarne kazni. Leta 1952 so neke noči očeta odpeljali neznano kam. Ko se je po približno pol leta vrnil domov, je o tem, kje je bil ta čas, molčal.

Zaradi očetove odsotnosti so morali na kmetiji za delo poprijeti tudi otroci. V tem času se je Milko, star komaj šest let, zaradi dela pri slamoreznici močno poškodoval: odrezalo mu je namreč prste in je postal invalid, kar ga je zaznamovalo za celo življenje.

Nad očetom in mamo se je komunistična oblast znesla tudi tako, da jima ni hotela omogočiti napeljave elektrike. Ker sta bila starša od dela povsem izčrpana in kmetije nista več mogla obdelovati, sta jo leta 1965 za majhen denar prodala in se preselila v Trnovlje pri Celju, kjer sta kupila majhno hišo, oče pa se je zaposlil v trgovskem podjetju Merx, kjer je zbijal lesene zaboje. Tako je njihova kmetija, ki je bila ena najlepših v šentjurski fari in na kateri je njihov rod gospodaril več kot tristo let, za vedno prešla v tuje roke.

Ker je Milko postal invalid, je bila zanj edina perspektiva, da se šola, kar pa je bilo zaradi težkih socialnih razmer zelo zahtevno. Stroške šolanja si je plačeval z opravljanjem dela med počitnicami. Po gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral zgodovino in sociologijo. Po zaključku študija se je zaposlil kot profesor zgodovine in sociologije na poklicni šoli Šolski center Borisa Kidriča v Celju. Že prvo leto službovanja je naletel na hude težave s komunisti na tamkajšnji šoli, ker je odklonil povabilo sekretarja Zveze komunistov (ZK), naj vstopi v partijo. Kot profesor zato ni užival zaupanja in je bil deležen pogostega nadzora. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo z njim obračunali. Jeseni 1982 mu je ravnatelj v podpis ponudil izjavo, da prostovoljno prekinja delovno razmerje. Pri tem mu je zagrozil, da bo, če predložene odpovedi delovnega razmerja ne podpiše, zaradi svojih izjav imel opravka s Službo državne varnosti (SDV oz. UDBO). Zaradi te grožnje je Milko Mikola odpoved delovnega razmerja podpisal.

Na njegovo veliko srečo je ravno takrat, ko je moral pod prisilo zapustiti delo srednješolskega profesorja, Zgodovinski arhiv Celje iskal zgodovinarja. Prijavil se je na razpis in bil kot edini kandidat sprejet. Tudi na novem delovnem mestu je kmalu začel doživljati šikaniranje in ponižanje, kar ga je privedlo celo v depresijo. Kot pravi Mikola, je bilo to eno najtežjih obdobij v njegovem življenju.

Na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani je opravil magisterij iz proučevanja povojnih nasilnih razlastitev premoženja, leta 1996 pa je prijavil doktorat. Za doktorsko temo si je izbral raziskavo povojnih zaplemb premoženja v Sloveniji, a tudi pot do doktorata ni bila lahka. Leta 2005 se je zaposlil na Sektorju za popravo krivic in narodno spravo na Ministrstvu za pravosodje RS. Iz sektorja je leta 2008 nastal Študijski center za narodno spravo, dr. Mikola je bil imenovan za njegovega prvega direktorja. Leta 2013 je prejel Zoisovo priznanje za dosežke na področju zgodovinopisja, predvsem proučevanja povojnega revolucionarnega nasilja v Sloveniji, pri čemer je opravil pionirsko delo.

Pisno pričevanje Milka Mikole smo na SCNR prejeli avgusta 2021.


Za objavo pripravila: Marta Keršič