Kontakt – info@scnr.si

Miklavž Kavčič

Nikolaj (Miklavž) Kavčič se je rodil leta 1932 v Šentjoštu nad Horjulom, v veliki Snopkovi družini, kot deveti od štirinajstih otrok. Doma so imeli v preteklosti trgovino in gostilno, ki pa je leta 1925 prenehala delovati. Miklavževi starejši bratje so služili pri večjih kmetih v okolici Šentjošta ali pa so šli služit na kmetije v Ljubljansko kotlino. Kasneje so se izučili za različne poklice, dva od njih sta bila gimnazijca in sta želela postati duhovnika. Ob začetku vojne je bil Miklavž star 10 let in je obiskoval šolo v Bevkah, kjer je služil. Ker se je vojna vse bolj širila, je prišel domov.

V bližini Šentjošta je potekala Rupnikova linija. Ob razpadu jugoslovanske kraljeve vojske so domačini od tam pobirali razni vojaški material, od nafte do orožja. Po bližnjih gozdovih so se začeli zbirati terenci, prav tako so se začeli zbirati domači fantje. Začela se je močna propaganda za Osvobodilno fronto (OF), predvsem preko domačih učiteljev. Šentjoščanom je bilo že od samega začetka jasno, da s komunisti ne morejo sodelovati.

Partizani so aprila 1942 v vaško gostilno sklicali domače kmete, gospodarje in župnika, kjer so očrnili nekaj domačinov in delali veliko propagando za OF. Ko so videli, da se jim domačini ne bodo pridružili po mirni poti, so začeli uporabljati silo in grožnje. Na sled so terencem prišli tudi Italijani, ki so jih nekaj zajeli, jih prignali do farne cerkve v Šentjoštu, od tam pa so jih peljali proti Rovtam, kjer so jih umorili.

Prvi spopad, oziroma partizanski napad na Šentjošt, julija 1942, se je Miklavžu močno vtisnil v spomin. Predvsem si ga je zapomnil zaradi velikega požara, ki je zajel velik del vasi. Požar je opazoval iz domače hiše, ki je stala v središču vasi, a k sreči ni bila požgana. Ob tem napadu sta bila pri vaški straži dva Miklavževa brata. Po neuspešnem partizanskem napadu je sledilo neusmiljeno maščevanje. Partizani so se kruto znesli nad civilisti, nedolžnimi domačini, očeti, materami in celo otroki, ena deklica je namreč ob njihovem požigu zgorela v hiši. Ljudi je bilo vse bolj strah.

Miklavžu je dobro ostal v spominu 7. maj 1945, ko so domobranci in civilisti zapustili Šentjošt. Že nekaj dni prej so se domobranci dogovarjali, kdaj in kako bodo odšli. Iz Rovt so se vile velike množice ljudi, ki so se jim Šentjoščani pridružili. O dnevu odhoda je Miklavž povedal: »Dvajset minut čez devet je bila ura, ko je eden od domobrancev spustil cel seržer iz brzostrelke. To je bil zadnji pok, ki smo ga slišal’. Potem pa tišina. Noben’ga več.« Umaknilo se je tudi šest Miklavževih bratov Jože, Lovro, Tine, Stanko, Lojze in Štefan. Slednji se je iz Koroške umaknil v Argentino, ostalih pet pa je bilo vrnjenih in umorjenih.

Snopkova mama je zaradi izgube petih sinov glasno zajokala enkrat samkrat, sicer pa je povsem zaupala v Boga. Kmalu po koncu vojne so domači dobili pismo, v katerem je pisalo: »Sporočam vam, da so vaši bratje še živi in vam sporočajo to, da se bodo mogoče vrnili domov. Več vam ne morem povedati, ker stavim glavo. Moj sin straži vaše fante.« To pismo so potem zaradi previdnosti zažgali, drugih informacij pa niso dobili. Tedanji šentjoški mežnar Francesfest je bil ob priliki v Škofji Loki in je videl, kako so partizani preganjali vrnjene domobrance in se kruto znašali nad njimi. Takrat so Šentjoščani zvedeli, da so bili domobranci vrnjeni, nikoli pa niso izvedeli, kje so bili pomorjeni.

Po vojni se Snopkovi niso več upali spati doma, ker jih je bilo strah. Umaknili so se v sosednji zaselek, kjer so prenočevali pri enem od domačinov. V kraju je vladal velik občutek negotovosti. Ni bilo ne župnika, ne sv. maše, prav tako ni bilo nobenih novic. Začele so se številne partizanske hajke, partizani so bili pijani zmage in oblasti. Preiskali in izropali so vse cerkvene stavbe in hiše domačinov. Plenili so večkrat na dan. Snopkovim so pobrali ves kuhinjski inventar, žarnice, blago za obleke, usnje, inštrumente, očetovo sabljo iz prve svetovne vojne, smuči in kolesa.

Med vojno je bila šola v Šentjoštu do leta 1942, potem pa je prostore zasedla vojska. Do konca vojne ni bilo pouka, razen za najmlajše, ki jih je, v eni od domačih hiš, poučeval župnik. Konec leta 1945 so se pojavili prvi povojni učitelji, ki pa so bili do mnogih otrok zelo žaljivi in so jih označevali za sovražnike ljudstva in potomce izdajalcev.

Miklavž je šel leta 1948 na študij v Ljubljano, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Nastanjen je bil v bogoslovju, nato na Rakovniku, nazadnje pa v mežnariji pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je opravljal delo mežnarja. Gimnazija mu je ostala v lepem spominu, takrat so na šoli še poučevali latinščino, grščino in verouk. S časom se je pritisk na Miklavža kot dijaka stopnjeval in je moral prestati več zaslišanj.

Po petem letu je zato študij prekinil. S poukom je nadaljeval na gimnaziji Moste. Vmes je dobil poziv na služenje vojaškega roka, na kar se je odzval. Po odsluženju se je vrnil v domači kraj Šentjošt. Nato je bil spet mežnar pri sv. Petru v Ljubljani. Službo mežnarja je opravljal štiri leta in pol. Kasneje se je zaposlil v trgovini tovornjakov, avtobusov in avtomobilov Autocommerce, ki je skrbela za nabavo vozil in rezervnih delov vozil znamke Mercedes. Bil je pod stalnim nadzorom Udbe. Zaključil je študij ob delu in napredoval na delovnem mestu. Iz tega obdobja ima vrsto zanimivih spominov.

Najgloblje bolečine mu še danes povzroča izguba petih bratov Jožeta, Stankota, Lovrota, Tineta in Lojza, ki so bili žrtve povojnega revolucionarnega nasilja. Še vedno ne ve, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki.


Ker je pričevanje obsežno, ga objavljamo v več delih.


1. del
V prvem delu Miklavž spregovori o številčni Snopkovi družini, svojih otroških letih, služenju na kmetiji v Bevkah, začetkih vojne, nasilni propagandi za Osvobodilno fronto, spominih na ustanovitev vaške straže v Šentjoštu in prvem partizanskem napadu na Šentjošt, ki pa so ga stražarji uspešno ubranili.

2. del  
Miklavž nadaljuje s pripovedjo o neuspešnem partizanskem napadu na Šentjošt in o revolucionarnem maščevanju, ki je temu sledilo. Partizani so se kruto znesli nad civilisti, nedolžnimi domačini, očeti, materami in celo otroki. Ljudi je bilo vse bolj strah.  Miklavžu je dobro ostal v spominu 7. maj 1945, ko so domobranci in civilisti zapustili Šentjošt. Povojna leta so bila za domačine vse kaj drugega, kot osvoboditev. Začele so se številne partizanske hajke, v katerih so ropali po hišah in ustrahovali domačine.

3. del
Miklavž osvetli povojni čas, ko je tedanja oblast pritiskala na študente in dijake, ki so bili nasprotni komunizmu, vzgojeni v krščanski veri, demokratičnem duhu in zato nevarni ideologiji enoumja. Totalitarna oblast ni dopuščala drugače mislečih. Po koncu vojne se je Miklavž odpravil na študij v Ljubljano. Ko je obiskoval klasično gimnazijo je bil nastanjen v bogoslovju, nato na Rakovniku, nazadnje pa v mežnariji pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je bil cerkovnik.  Zaradi političnih pritiskov se je Miklavž prepisal na gimnazijo Moste, odslužil vojaški rok in spet nadaljeval z delom šempetrskega mežnarja.

4. del
Čas vojne in po njej je Miklavža globoko zaznamoval. V povojnih pobojih je izgubil pet bratov, šesti se je kasneje iz begunskega taborišča umaknil v Argentino. Očeta je po vojni ubila ročna bomba. Konec štiridesetih let 20. stoletja je Miklavž dobil zaposlitev v podjetju Autocommerce, ki je skrbelo za nabavo vozil in rezervnih delov zanje. Delo je zelo rad opravljal in ob delu dokončal fakulteto, zato je v službi napredoval. Težka leta drugorazrednosti ga niso uničila, ustvaril si je družino in se osamosvojil.

5. del
Poleti 1945 so imeli pri Snopkovih večkrat nočne obiske neznanca, ki mu je mama priskrbela hrano, kasneje pa se je sled za njim izgubila. Na praznik vseh svetnikov leta 1945 je k njim prišel tuj moški. Šele kasneje je mama povedala, da je bil to Bitenc, ki se je prišel mami zahvalit, da je pred meseci pomagala skrivaču pri umiku čez mejo. Miklavž se spominja, da je mama zaradi izgube petih sinov glasno zajokala enkrat samkrat. Sicer pa je povsem zaupala v Boga. Miklavž si močno želi, da bi resnica o nedavni slovenski zgodovini zmagala nad lažnimi razlagami in da bi Slovenija zaživela v sožitju.


Posneto: 17. decembra 2023, Šentjošt nad Horjulom (Slovenija)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravila: Marta Keršič