Matija Spudič je bil rojen leta 1937 v Zemunu v Srbiji kot potomec podonavskih Nemcev. Ob začetku vojne se je družina preselila iz Srbije v Maribor. Očeta in njegova brata so mobilizirali v Volkssturm. Čakali so uniformirani doma, da jih vpokličejo. Proti koncu vojne sta strica prebegnila k partizanom, očeta pa so ujeli in ga poslali na prisilno delo kopat protitankovske jarke nekam na Dravsko polje. Njegovo skupino je izpustil nemški podoficir. Po koncu vojne je bila vsa družina, ker je bila nemška, odpeljana v koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju (Šterntal). Gospod Matija pripoveduje, kako težke razmere so bile v taborišču, slaba hrana, osem ljudi se je stiskalo v majhni sobici, spominja se posebnega prostora v taborišču, od koder so se ponoči slišali kriki in udarci. Družini je uspelo preživeti in jeseni leta 1945 so vrnili v Maribor. Očetu so odvzeli mizarsko delavnico in je delal na črno, kar je pomenilo, kot da je nezaposlen. Družina je propadala in živeli so v velikem pomanjkanju.
Taborišče Šterntal med drugo svetovno vojno.[1]
[1] Fotografija taborišča. Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju (sedaj Kidričevo) je bilo osrednje taborišče, namenjeno za internacijo vseh Nemcev v Sloveniji, in ga je ustanovila OZNA (več o taborišču glej: Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, Koncentracijska taborišča Strnišče, Hrastovec, Brestanica in Filovci, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2007, str. 12–19.
Pisno pričevanje smo prejeli na Študijski center za narodno spravo, 22. septembra 2009.
Pisno pričevanje:
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
