Zakonca Matevž in Slavka Košir, rojena Oblak, nam v svojem pričevanju predstavita zgodbi, ki se začneta v času druge svetovne vojne, ko sta bila oba še otroka.
Matevž se je rodil leta 1931 na Dolgih Njivah pri Lučinah v občini Gorenja vas. Družina je bila številna, v njej se je rodilo 15 otrok, od katerih so štirje umrli že majhni. Ata je bil kolar in je kmetom delal vozove, zato doma ni bilo revščine. Ker pa sta ata in mama želela, da se vsi otroci navadijo delati, so vse, razen ene hčerke in sina, poslali služit. Ko je bil otrok star osem ali devet let, je šel za pastirja na domačijo k staremu atu. Tako se je na pot kot devetletni deček odpravil tudi Matevž. Vmes je redno hodil v šolo v Lučine. Pastir je bil pet let, imel je dovolj hrane in obleke, zato je bil zadovoljen in si ni želel domov.
Njihova domačija je stala na meji med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem in je bila v času vojne na prepihu med obema okupatorjema. Meja najprej ni bila vidna v naravi, novembra 1941 pa so jo vidneje označili, saj so na 100 m široko posekali gozd in postavili dva metra visoko ograjo iz mreže, nad njo bodečo žico, mine, blizu Koširjeve hiše pa je stal tudi stražni stolp. Partizani so se med vojno pri njih ustavili samo enkrat.
Ob koncu vojne, leta 1945, so iz hiše starega ata, kjer je služil, od doma odšli trije fantje kot domobranci, tako je pri hiši za delo ostal samo Matevž. Prej je imel namen, da se bo šel učit, potem pa mu je stari ata rekel, da bo ostal pri njih in delal. Starega ata je novembra 1942 ubila mina na nemško-italijanski meji.
Leta 1949 jim je pogorel hlev in je bil za vso obnovo odgovoren Matevž sam. Leta 1951 je bil poklican v vojsko v Zaječar, kjer je služil 22 mesecev. Ob odhodu mu je stara mama obljubila, da bo dobil v last kmetijo. Pri vojakih je bil slabo zapisan, ker je imel negativno karakteristiko, pod katero so se podpisali njegovi sokrajani, sicer člani po vojni formiranega Krajevnega ljudskega odbora Butajnova.
Ko se je vrnil od vojakov, je moral spet trdo poprijeti za delo na kmetiji. Njihova družina je bila pri povojnih oblastnikih slabo zapisana, zato je bila kmetija stalno na udaru obveznih oddaj. Pobrali so jim živino, žito, meso, maslo, krompir, skratka vse, kar so dobili. Grozili so jim z zaplembo premoženja in zaporom, če ne bodo dali obvezne oddaje. Poslali so jim celo preiskovalce, ki so preverili, ali kje kaj skrivajo.
Iz gozda so za obvezno oddajo odpeljali 9000 kubičnih metrov najboljšega lesa. Prej so trije rodovi skrbeli za rast in obnovo gozda, povojna oblast pa ga je posekala. Dodobra so gmajno pred tem zdesetkali že Nemci, ki so leta 1941 posekali 4000 kubičnih metrov lesa.
Le z neverjetnim naporom, pogumom in predanostjo delu sta z ženo Slavko obdržala kmetijo pri življenju. Slavka je bila rojena leta 1935 v kraju Brebovnica, župnija Lučine. Partizani so k njim prihajali dan za dnem in jim pobrali vse, kar so našli. Zaradi lege domačije so bili še bolj na udaru kot pri Koširjevih. Po vojni ni nastopil mir, ampak je bilo še bolj obupno kot med vojno.
Slavkin oče je bil domobranec in je bil po vojni ubit v Škofji Loki. Družina je ostala brez očeta, otroci so bili skoraj vsi mladoletni in so morali trdo poprijeti za delo, če so želeli pri življenju ohraniti sebe in domačijo, na kateri so živeli. Mama jih je vzgajala v poštenju in spoštovanju, znali so poprijeti prav za vsako delo. Prav to je bilo zagotovilo, da je šel rod naprej in da se je kmetija obdržala za prihodnje generacije.
Matevž in Slavka sta se poročila in zaživela na Koširjevi kmetiji. Kljub povojnim obveznim oddajam in rekvizicijam sta obdržala kmetijo pri življenju. V težkih pogojih sta jo ne samo ohranila, ampak tudi obnovila in modernizirala, tako da je danes zgled ohranjenega podeželja in kulturno obdelane kmetijske pokrajine. Ponosna sta na svoj rod, ki dela in živi naprej.
Posneto: septembra 2018, Šentjošt (Slovenija)
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Peter Keršič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
