Marija Tomažič Lavrisha je bila rojena v Ljubljani leta 1920. Po vojni jo je begunska pot vodila v taborišče Vetrinj, od tam pa v različna taborišča po Avstriji in nato v Severno Ameriko, kjer si je ustvarila nov dom. Bila je najstarejša od štirih otrok in edina iz družine, ki je šla maja 1945 kot begunka na Koroško.
Marijini spomini se najprej ustavijo pri njenih otroških in dekliških letih, ko je bila dejavno vključena v farno življenje v Mostah. Bila je članica Katoliške akcije, misijonskega krožka in pevskega zbora. Obiskovala je šolo pri uršulinkah, potem pa je bila dijakinja poljanske gimnazije. Po končani šoli se je zaposlila v pisarni Konzumnega društva, ki ga je vodil razgledan in pošten ravnatelj. Njo in sodelavce je vestno opozarjal na nevarnosti revolucionarnega nasilja, ki se je začelo pojavljati že kmalu po italijanski zasedbi Ljubljane. Veliko se je govorilo o umoru duhovnika Ehrlicha in bana Natlačena in te dogodke je budno spremljala tudi Marija. Večkrat je javno izrazila svoje nasprotovanje takšnemu početju.
Po nasvetu očeta se je maja 1945 zaradi nevarnosti in strahu pred partizani umaknila iz Ljubljane. Ko je zapustila rodni dom, je na pot vzela le malo obleke, kos kruha in jabolko. Z dekleti so se nato odpravile proti Gorenjski, na Ljubelj in nato proti Vetrinju. Pri prehodu skozi predor je njej in dekletom pomagal bratranec, da so predor prečkale na vozovih in jim ni bilo treba hoditi po vodi. V Vetrinj so prispele na praznik vnebohoda. Tam so spale na praproti in jedle iz skupnih kotlov, bile pa so srečne, da so se rešile partizanske nevarnosti. Nova žalost je nastopila, ko so v taborišču izvedeli, da vozijo domobrance in civiliste nazaj v Jugoslavijo. Cerkev je bila ves čas nabito polna, ljudje so prosili in molili za vse vrnjene in umorjene.
Marija je bila nato premeščena v taborišče Lienz, od tam pa v Špital. Končno je dobila begunski status, ki ji je omogočil, da je z garantnim pismom odšla proti Ameriki. Na romanju v Lemontu je spoznala moža Slovenca in se z njim kmalu poročila. Odšla sta živet v Cleveland, ki je bil v tistih časih »zelo slovenski«, saj si tudi v trgovini lahko naročil po slovensko. Marija se je največ angleškega jezika naučila v šoli, ko je otroke učila slovenščine.
Posneto: 25. novembra 2016, Cleveland (ZDA)
Pogovor je vodil: Renato Podbersič, kamera: Boštjan Kolarič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
