Marie Dular, rojena Golobič, je bila rojena 3. julija 1932 na Jesenicah. Imela je starejšo sestro in brata. Ob začetku druge svetovne vojne je bila stara 9 let. Oče je bil učitelj in član Katoliške akcije, prav tako je bila učiteljica mama, zato so ju kot izobraženca Nemci hoteli izseliti. Družina se je odločila, da se umakne v Ljubljano, kjer so si v najeti sobi uredili skromno stanovanje. Živeli so na Starem trgu, spali so kar na tleh, šele kasneje jim je teta poslala pohištvo z Jesenic.
Ljubljano so v tem času okupirali Italijani. Marie je hodila v osnovno šolo v Šentjakob, po končanem 4. razredu pa je obiskovala gimnazijo pri uršulinkah. Njen mladoletni brat in bratranec sta pristopila k domobrancem ter sta se ob koncu vojne skupaj z njimi umaknila na Koroško. Bila sta prepričana, da bo umik le začasen in da jih bodo angleški zavezniki zaščitili, kar pa se ni zgodilo.
Marie in sestra sta zbežali na Koroško maja 1945, z očetom sta se našli v Kranju. S Kranja so jih peljali v Kranjsko goro, od tam pa so šli peš proti Avstriji. Na meji so jih ustavili Angleži in jih niso pustili čez, očetu pa je le uspelo, da jih je pregovoril. Prišli so do Beljaka, in šli od tam v Šentvid pri Glini, kjer so bili nastanjeni več mesecev. Oče je delal in tako poskrbel zase in za otroke. Kasneje so se jim pridružili begunci z Vetrinja. S sestro sta bili potem v taborišču v Lienzu, sestra je delala v pisarni, Marie pa je po šolanju v ruski gimnaziji začela delati v šivalnici za Rdeči križ. Tudi mama je imela namen, da se jim pridruži na poti v begunstvo, a ji ni uspelo.
Prvo leto v taborišču je bilo zelo težko, saj so bili lačni. Okoli barake, v Kellerbergu na avstrijskem Koroškem, so sami posadili nekaj zelenjave in nabirali gobe, da so se s tem preživljali. Oče je nekaj dodatnega denarja zaslužil s poučevanjem. Pozneje so se razmere izboljšale. Oče je bil navdušen esparantist in je o težki situaciji, v kateri so živeli, pisal prijatelju iz Nizozemske. Ta je poslal vest o slabem položaju v New York, kjer so novico objavili v nekem katoliškem časopisu. Kmalu so začeli prihajati paketi s hrano in obleko, kar jim je pomagalo prebroditi najtežje čase.
Marie je v taborišču spoznala bodočega moža, ki je delal v popravljalnici v istem taborišču. Kmalu sta se poročila. Mož je imel v Ameriki teto, ki je prevzela sponzorstvo zanju in za očeta. Sestra in brat sta odšla v Kanado, ki je začela prva sprejemati samske osebe.
Marie je prišla v Ameriko z možem in očetom leta 1949. Mož je bil izučen za krojača in je dobil delo v Clevelandu. Zaradi povečanja družine so leta 1953 kupili hišo. Rodilo se jima je pet otrok (dva sinova in tri hčere), družina se je povečala s številnimi vnuki in pravnuki.
Maja leta 1945 se je družini na poti begunstva želela pridružiti tudi mama. Bila je že na vlaku, ko so jo z njega potegnili in jo zaprli, bila je namreč izdana. Eno leto je živela v stanovanju v Ljubljani, pod stalnim nadzorstvom partizanke. Morala je tipkati besedila za nove učne knjige. Nato je bila dve leti na prisilnem delu na kmetijskem posestvu. Šele po dveh letih so domači od nje dobili prvo pošto, takrat so bili v Kellerbergu v Avstriji. Mama jim v pismih ni mogla sporočiti, kaj se z njo dogaja. V Ameriko ni nikoli prišla. Leta 1967 je zbolela in je morala za dlje časa v bolnišnico. Ob njej so se prvič po vojni zbrali vsi otroci. Mama je bila njihovega obiska zelo vesela in jim je povedala, kaj se je z njo dogajalo ter kako je trpela. Med drugim je rekla: »Če ne bi bilo Srca Jezusovega, bi se jaz ubila, tako je bilo hudo!« Umrla je 3. septembra 1967.
Marijin mož se je v domovino prvič vrnil šele leta 1994, ko je bila Slovenija že samostojna država. Prej ga je bilo strah. Svoj dom na Dolenjskem je zapustil 1943, ko je pristopil k domobrancem. Nova domovina Amerika je preizkušani družini prinesla mir in svobodo, zato so ji bili globoko hvaležni.
Posneto: 13. oktober 2011, Cleveland (ZDA)
Pogovor je vodila in posnela: Mateja Čoh Kladnik
Za objavo pripravila: Marta Keršič
