Gospa Majda je bila rojena leta 1937 v Podgori blizu Dola pri Ljubljani. Ko je bila stara leto in pol, je v njeni rojstni hiši zbolel stari oče, zato so jo začasno dali k starim staršem v Moravče. Ker pri hiši niso imeli majhnih otrok, je tudi po smrti starega očeta ostala pri njih. Vojna jim ni prizanašala. Trije mamini bratje so bili mobilizirani, eden v nemško vojsko, druga dva pa k partizanom. Brat Miha je od partizanov kmalu zbežal k domžalskim domobrancem.
Osmega maja 1945 se je Majda skupaj s starimi starši in dvema tetama kot begunka odpravila na Koroško. Na voz so naložili le najnujnejše in odšli. Drugi dan jih je na poti proti Tržiču dohitel oče s kolesom. Majdina mama je ostala doma, sama s štirimi otroki in bolno taščo.
Mamin brat Miha je bil v Vetrinju skupaj z domobranci. Z njimi je šel tudi, ko so jih vrnili nazaj v Jugoslavijo. Iz taborišča Teharje, kamor je bil prepeljan, se je za njim izgubila vsaka sled. Takrat je mislil oditi tudi Majdin oče, vendar mu je stari ata rekel: »Jaz sem ti otroka do tukaj pripeljal, zdaj ga pa imaš.« In tako ni odšel in si je rešil življenje.
Ko je Majda prišla v Vetrinje, je bila stara osem let. Tam je začela obiskovati šolo. Konec junija 1945 je bila njena družina poslana v drugo taborišče Peggetz pri Lienzu, nato pa v Špital.
Alojz Starman se je rodil v Srednjih Bitnjah leta 1933. Bil je edinec, ker so trije bratje umrli že kot dojenčki. Med vojno je bil oče ponoči pri domobrancih, čez dan pa je delal doma. Maja 1945 se je njegova družina skupaj z drugimi begunci odpravila na avstrijsko Koroško. Poleg Alojza so šli še oče, mama in teta. V Vetrinju so si pripravili zasilno bivališče pod vozom, kjer so preživeli šest tednov. V Vetrinju je Alojz dopolnil dvanajst let in je obiskoval četrti razred. Po šestih tednih bivanja v Vetrinju so begunce premestili v različna taborišča po Koroškem. Njihova družina se je odločila, da odidejo v taborišče Špital.
Majda in Alojz sta se srečala v taborišču Špital, se poročila in si ustvarila družino. Sta ena redkih, ki še živita v Špitalu, prav na prostoru, kjer je nekoč stalo taborišče slovenskih beguncev. Redno se vračata domov v Slovenijo ter na številnih krajih pogumno in odkrito pričata o preizkušnjah, ki sta jih preživela. Njuna življenjska zgodba priča o moči preseganja zla in sovraštva.
Posneto: 11. marca 2011, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana (Slovenija)
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
