Kontakt – info@scnr.si

Lidija Čušin

Lidija Čušin se je rodila v Vevčah pri Ljubljani, ki je danes del Ljubljane, takrat pa je bil kraj še ločen od mesta. Ohranja spomine na začetke druge svetovne vojne, ko so za veliko noč leta 1941 v Ljubljano prišli Italijani. Od daleč je opazovala boje na Sv. Urhu. V Polju, kjer je obiskovala šolo, so šolo med vojno zaprli. Mama je vztrajala, da s šolanjem nadaljuje, zato je začela obiskovati pouk pri uršulinkah, na današnji Šubičevi ulici v Ljubljani. Šola je bila zelo kvalitetna in jo je Lidija z veseljem obiskovala. Iz gimnazije ji je posebej v spominu ostal prof. Lipičnik, ki je poučeval slovenščino. Leta 1945 so šolo ukinili.

Lidija se je po koncu šolanja zaposlila na Republiškem zavodu za statistiko. Od tam je odšla v Avstralijo, ohranjala pa je kontakt s svojimi sodelavkami, posebej z Rožo Gantar, ženo pokojnega klasičnega filologa Kajetana Gantarja, s katero sta bili sodelavki v službi.

V Avstralijo je prišla po slučaju. Prvi mož ji je umrl zelo zgodaj. Ob priliki, ko so se izseljenci vračali nazaj v domovino, se je seznanila z vdovcem iz Avstralije z dvema otroka, in se z njim odpravila na daljno celino. V Avstralijo je šla legalno, z avionom in potnim listom. Ker je ob prihodu že imela urejeno stanovanje, je bil zanjo nov začetek nekoliko lažji. Pod dveh letih je umrl tudi drugi mož in je ostala sama z dvema otrokoma.

Mož je bil predsednik slovenskega društva. Preko njega je Lidija začela delovati za slovensko šolo. V društvu je bila zelo dejavna, organizirali so številne proslave, dramske igre in nastopali med slovenskimi rojaki po Avstraliji. Lidija je med njimi še vedno priznana kot zelo delovna in prizadevna.

Njena slovenščina je na zavidljivi ravni. Ima svojo knjižnico, redno dobiva revije iz Slovenije, predvsem tednik Domovino. Vseskozi je dobro seznanjena z dogajanjem v Sloveniji.

Domovino ohranja v srcu, velikokrat pa je nad njo tudi razočarana. Moti jo predvsem to, da v slovenski jezik vnašamo tujke, namesto da bi uporabljali lepe slovenske izraze. Njena molitev je še vedno slovenska.

Avstralija ji je dala svobodo, saj je ni skrbelo, da česa ne bi smela javno in glasno povedati. Kljub visoki starosti je neverjetno bistra v mislih in jasna v izražanju in besedi ter ponosna na Slovenijo.

Gospa Lidija, ki šteje 92 let, že 52 let živi v pristaniškem mestu Geelongu, ki je poleg Melbourna drugo največje mesto v Viktoriji. Lidija je zelo povezana s tamkajšnjim slovenskim klubom. Slovenci od tu večkrat pridejo v romarsko središče Ta Pinu, kjer se srečajo s Slovenci iz Melbourna.


Posneto: 17. februar 2024, Geelong (Avstralija)

Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič