Kontakt – info@scnr.si

Južna Amerika

Stane Žužek

V družini Žužek je bilo petnajst otrok, dva sta umrla takoj po rojstvu. Štirje bratje so bili pri jezuitih, dva sta kasneje izstopila. Oče je delal v javni upravi in je bil nasprotnik komunizma. Družina je zapustila Slovenijo 5. maja 1945 z mislijo, da se čez štirinajst dni vrnejo. Pot jih je iz Avstrije vodila v različna taborišča v Italiji in 5. maja 1948, natanko čez tri leta, odkar so zapustili svoj dom, so odpluli proti Argentini in si tam ustvarili novo življenje.

Ivan Žnidar

Ivan Žnidar je bil rojen leta 1920 v Suhadolah pri Komendi. Marca 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko oziroma poslan na vojaško usposabljanje v Nemčijo. Po štirinajstih dneh so jih poslali v Francijo v mesto Dijon južno od Pariza, kjer so imeli štiri mesece vojaške vaje, nato pa so jih vrnili nazaj v Nemčijo. Moral bi na vzhodno fronto, vendar je zaprosil za dopust, ki mu je pripadal, in je namesto na fronto odšel domov. Neke noči so ga obiskali partizani in ga vabili, naj gre z njimi. Ivan se je izgovoril, da ni sposoben za vojaka. Vrnil se je v Nemčijo v svojo enoto in bil nato poslan v Grčijo. Ob koncu vojne se je še z nekaterimi francoskimi mobiliziranci predal grškim partizanom. Po prihodu Angležev so jih ti prepeljali v Italijo. Bil je v različnih taboriščih v južni Italiji, dokler ni leta 1948 odšel v Argentino.

Tone Žagar

Tone Žagar je bil rojen leta 1929 v Dvoru pri Polhovem Gradcu. Očeta je ubila bomba, ki so jo leta 1943 podtaknili partizani. Družina se je po njegovi smrti težko preživljala. Po vojni je Tone skupaj s sestro odšel na avstrijsko Koroško. Tam je srečal brata Franca, ki pa se je odločil, da se vrne nazaj v Jugoslavijo. France je bil ubit v povojnih pobojih. Tone je ostal v Avstriji, kjer je delal v tovarni. Leta 1949 je odšel v Argentino.

France Resnik

France Resnik je bil rojen leta 1926 v Trebelnem pri Palovčah. Avgusta 1943 je bil za šest mesecev vpoklican v nemško državno delovno službo, nato pa mobiliziran v nemško vojsko in poslan na jug Francije na Azurno obalo, kjer je bil stražar. Čakali so na zavezniške ladje in imeli vojaške vaje. Avgusta 1944 so odšli peš čez Alpe v Italijo. Ob koncu vojne se je še z dvema slovenskima mobilizirancema predal Američanom. Poslani so bili v taborišče Aversa pri Neaplju, kjer je bilo med 800 do 900 slovenskih mobilizirancev. Tako kot mnogi Slovenci v italijanskih taboriščih je tudi on odšel v Argentino. V Slovenijo se je prvič vrnil leta 1970.

Ivan Drajzibner

Ivan Drajzibner je bil rojen v vasi Sladki Vrh na Štajerskem. Leta 1942 je bil mobiliziran v Hitlerjugend, leta 1943 pa poslan v redno nemško vojsko Wehrmacht v Francijo, kjer je bil pri artileriji. Septembra 1944 so ga med umikom nemške vojske iz Francije zajeli francoski vojaki. Čez štirinajst dni je bil skupaj z drugimi ujetniki predan Američanom in je bil v taborišču Averso v Italiji do januarja 1945. Ujetnike so nato predali Angležem in jih pripeljali v taborišče blizu Brindisija. Po koncu vojne se je še z nekaterimi ujetniki vključil v angleško vojsko, kjer je skupaj z drugimi vozil vojni material iz Italije v Avstrijo in Nemčijo. Leta 1947, ko so se Angleži umaknili iz Italije, so bili ujetniki poslani v civilna begunska taborišča. Ivan je odšel v begunsko taborišče Senigallia in je tam ostal dve leti. V taborišču se je poročil, z ženo sta leta 1949 odšla v Argentino, kjer si je ustvaril dom in družino. V Slovenijo se je vrnil večkrat, prvič leta 1971.

Mici Malavašič Cassullo

Mici Malavašič se je rodila v župniji Šentjošt nad Horjulom, tri leta pred začetkom druge svetovne vojne. Očeta so med vojno ustrahovali partizani, da ga bodo umorili, ker je pri njih bival mladi duhovnik Srečko Huth, ki je bil kasneje žrtev revolucionarnega nasilja. Družina Malavašič je šla po koncu vojne zaradi strahu pred komunizmom na pot z begunci na avstrijsko Koroško. Od tam so leta 1948 prispeli v Argentino, kjer se je Mici aktivno vključila v slovensko skupnost in dolga leta sodelovala pri številnih dejavnostih in projektih Našega doma.

Albinca Žonta Malavašič

Albinca Žonta Malavašič iz Šentjošta nad Horjulom je bila med drugo svetovno vojno priča revolucionarnemu nasilju, požigu domače hiše, doživela je umor dveh bratov, neprestano je bila v strahu pred partizani, ob koncu vojne pa je bila prisiljena v umik v tujino zaradi partizanskega maščevanja. Z družino je zbežala na avstrijsko Koroško, od tam pa v Argentino, kjer si je ustvarila novo življenje.

Branko Rebozov

Dr. Rozina Švent, zgodovinarka in bibliotekarka, o odnosu Branka Rebozova do slovenstva: »Jaz sem se z Brankom osebno trikrat srečala, dvakrat, ko je bil na obisku v Sloveniji, to je bilo 2000 in 2005, in osebno v Buenos Airesu leta 2001. Tako predanega človeka slovenstvu težko najdeš med izseljenci … Kjerkoli je lahko izrazil to svoje slovenstvo, je to neposredno storil.«

Jožefa Katarina Debeljak Žakelj

Jožejka Debeljak Žakelj, hčerka dr. Tineta Debeljaka, govori o svojem življenju, očetu, o dolgih letih ločenosti od njega, begunstvu in teti slikarki Bari Remec. Danes živi v provinci Tucumán na SZ Argentine, kjer biva le še peščica Slovencev, ki pa z neverjetno ljubeznijo ohranjajo slovenski jezik in globoko spoštovanje do slovenskega naroda.

Dr. Mirko Gogala

Mirko Gogala je kot povojni begunec našel zatočišče v Argentini in je naredil ogromno dobrega za ljudi, ki so mu bili dodeljeni kot duhovnemu pastirju, tako za Slovence kot Argentince. Ni delal razlik med narodi, šlo mu je za božjo slavo. V argentinski cerkvi je dosegel veliko častnih mest kot prelat, doktor teologije, profesor na različnih univerzah, a največ mu je pomenil dan, ko ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, Kristusovega namestnika.

Jože Tominc

Jože Tominc je bil rojen v Argentini kot sin begunskih staršev. Od njiju je prevzel veliko ljubezen do domovine Slovenije. Ker se je poročil z Argentinko, je okusil grenkobo izključenosti iz slovenske skupnosti. Od prvega obiska Slovenije se redno vrača v rodni kraj svojih staršev.

Justina Lukančič Fajfar

Po čudežu je Justini Lukančič večkrat uspelo ubežati smrti. Pogum in trdna volja sta jo peljali preko številnih ovir. S prijateljico Pavlo sta se izdajali za ujetnici iz Auschwitza in tako šli mimo številnih partizanskih patrulj ter srečno prispeli v Italijo. Enajstega julija 1948 je z ladjo odplula proti Argentini.