Karel Lončar se je rodil leta 1944 v Horjulu, pri hiši se je po domače reklo pri Jurhcu. Bil je najmlajši od dvanajstih otrok. Doma so imeli kmetijo, krave, prašiče, konje in precej njiv, tako da jim hrane ni manjkalo. Ata med vojno ni bil pri domobrancih, dalj časa je imel svojo trgovino, bil je tudi pri Sokolih v Horjulu. Leta 1942 so ga skušali partizani umoriti, pri tem je bil težje ranjen. Maja 1945 je šel kot begunec na Koroško še z dvema sestrama, ki sta šli potem v Argentino. Očeta pa so sprejeli v Severni Ameriki. Pri domobrancih v Horjulu je bil očetov brat Janez, tudi on je šel na Koroško in je bil vrnjen ter po vsej verjetnosti umorjen na Teharjah pri Celju.
Ko je ata prišel v Ameriko, je pisal domov, da so domači vedeli, kje je, večkrat je tudi kaj poslal. Očeta so pogrešali, Karel o njem ni nič vedel, niti se ga ni spomnil, ker je bil še premajhen, ko je oče odšel. Ker je bil oče med vojno ranjen, ni mogel opravljati vseh del. Ko je postal državljan Amerike in so družinam omogočili združitev, so šli za očetom v Ameriko še sinovi Karel, Matija, Lojze, sestra Lojzka in mama Lojzka. V Ameriko so prišli leta 1956 in se po enajstih letih spet srečali z očetom. Preden so se odpravili na pot, so si morali urediti papirje v Beogradu, nato so šli z vlakom do Trsta in Pariza, kjer so prenočili, in se nato z ladjo odpravili čez ocean do New Yorka. Znanec jih je usmeril z vlakom do Clevelanda, kjer jih je čakal ata. Karel je največ o vojni izvedel od svojega očeta in preostalih domačinov. Izvedel je, kako so komunisti umorili veliko domačinov iz Horjula, ker so bili katoličani. Ata in mama sta prišla prvič na obisk v domovino leta 1969, naslednje leto je ata umrl. Mama pa je umrla leta 1980.
Karel je v Sloveniji končal pet razredov osnovne šole. Ko je prišel v Ameriko, ni znal jezika, zato so mu pomagali v katoliški šoli. Potem je šel v višjo šolo, bil štiri leta v ameriški mornarici, po odsluženju je šel na univerzo in zaključil šolanje. Zaposlil se je v elektrotehnični službi. Ker je bil Karel mlad, se je Amerike hitro privadil in se kmalu začel družiti z mladimi iz novega okolja. Karel sedaj živi blizu Slovenske pristave v Clevelandu. Z ženo Majdo imata štiri otroke in več vnukov. Preostali Karlovi bratje in sestre so ostali v Sloveniji, kjer imajo svoje družine.
Majda Lončar, rojena Stanovnik, je bila stara šest tednov, ko je skupaj s starši zapustila svoj dom. Njen oče je bil doma iz Škofje Loke, mama pa je bila Polževa iz Horjula. Mama se je poročila k očetu v Škofjo Loko. Kot begunci so šli iz Slovenije proti avstrijski Koroški do taborišča v Vetrinju. Kasneje so bili nastanjeni v Špitalu. V Sloveniji so bili rojeni trije otroci, eden je bil rojen leta 1947 na Koroškem, najmlajši sin pa že v Ameriki, kamor so prišli za božič leta 1949. Majda je ohranila spomin na ladjo, s katero so potovali in kjer so mnogi potniki dobili morsko bolezen. Prvo leto, ko so prišli v Ameriko, sta oče in mama delala na kmetiji v Severni Karolini. Od tam so se preselili v Cleveland, kjer je bilo več Slovencev. Pod streho jih je vzela neka Poljakinja, dokler si po enem letu niso kupili hiše. Oba starša sta se zaposlila, v Slovenijo pa se nista nikoli več vrnila. Majda s starši ni veliko govorila o preteklih časih in o tem, kaj se je v Sloveniji dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Hitro se je naučila angleškega jezika, saj v Sloveniji ni hodila v šolo. V Ameriki je obiskovala katoliške šole. Leta 1986 se je poročila s Karlom, s katerim sta si ustvarila družino.
Oba sta se aktivno vključila v kulturno, športno in družabno življenje tamkajšnje slovenske skupnosti. V Slovenijo sta se potem še vračala. V njihovi skupnosti se je dobro vedelo, da Slovenija po vojni ni bila demokratična in svobodna dežela. Tudi njuni otroci so bili že vsi na obisku v Sloveniji, še vedno se radi družijo med seboj na Slovenski pristavi v Clevelandu. Karel je svojim otrokom napisal spomine obeh družin na pretekle čase in na to, kaj so preživljali v nekdanji domovini.
Posneto: 3. julija 2018, Šentjošt nad Horjulom (Slovenija)
Pogovor je vodila in ga posnela: Marta Keršič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
