Gospa Justina Lukančič je bila rojena septembra 1927 v Slavini pri Postojni. Takrat je ta del Slovenije spadal pod Italijo. Oče Jože je bil usnjar in je hodil v službo, ko pa jo je izgubil, so se z družino preselili v Trst, kjer je delal na železnici. V Trstu bi moral zamenjati priimek, vendar se je temu uprl in je bil zaprt. Po izpustitvi je zbežal v Jugoslavijo. Ko so Italijani aprila 1941 zasedli Vrhniko, se je oče srečal z nekim italijanskim vojakom, ki ga je poznal in sta se, nič hudega sluteč, pozdravila. To je bilo zanj usodno.
Ponoči 3. septembra 1942 je prišlo k njim nekaj partizanov. Takrat je bila Justina stara 14 let. Očetu je rekla, naj se skrije, pa ji je rekel, da se ne bo, ker ni nikomur storil nič hudega. Očeta so prijeli, hišo pa izropali in zahtevali denar. Ker je oče slutil, da se mu bo zgodilo nekaj hudega, je prosil, ali se lahko poslovi od žene in otrok. Takrat so se zadnjič videli. Justina je v navalu jeze in obupa napadla partizana, ki je vodil skupino, in mu zabrusila, »da vas ni sram, ko vsako noč pobijate nedolžne ljudi«. Ta pa ji je nastavil pištolo na glavo in ji rekel: »Ali boš tiho ali pa bom sprožil.«
Domači so sprevideli, da jim zaradi stalnih partizanskih kraj in groženj ne preostane nič drugega, kot da se izselijo. Štiri mesece niso vedeli, kaj je z očetom. Nekega dne je bila Justina na obisku pri sosedovih. K njim je prišel oficir vaške straže in rekel, da želi naročiti krsto, ker so nekoga našli. Justini je pokazal najdeno kapo, robec in cigaretno dozo. Justina je prepoznala, da je očetovo. Po koncu vojne so družini rekli, da je bil ubit po nedolžnem, in so mami celo ponudili pokojnino po očetu, vendar pod pogojem, da podpiše izjavo, da so ga ubili Italijani. Mati na to ni pristala in pokojnine ni dobila.
Justina je maja 1945 odšla od doma, čez mejo v Avstrijo, od tam v Italijo, preko številnih taborišč in nato v Argentino. Doma so ostali mama, starejša sestra in mlajši sestri dvojčici. Brat je bil pri domobrancih, star komaj 16 let. Zadnjič sta se z Justino videla v Tržiču, kjer je bil v skupini vrhniških domobrancev in prav tako kot ona na poti na Koroško.
Posneto: novembra 2013, Buenos Aires (Argentina)
Pogovor je vodil in ga posnel: Renato Podbersič
Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič
