Julka Zelnik, rojena Rožmanec, se je rodila leta 1942 v Horjulu. Njen oče Andrej je kupil stari mlin z nekaj zemlje v Horjulu in se je leta 1937 poročil z Marijo Nagode iz Podolnice. Oče se je preživljal s kupovanjem kmetijskih izdelkov pri kmetih po okoliških vaseh in jih potem prodajal v Ljubljani. Imel je stalne stranke, do katerih je bil vedno pošten plačnik, zato so ga ljudje zelo spoštovali. Andreju in Mariji so se rodili trije otroci, leta 1938 sin Jože, leta 1941 hčerka Marija in leta 1942 hčerka Julka. Pred rojstvom Julke so očeta aretirali Italijani in ga odpeljali v taborišče, najprej na Rab, nato pa v Renicci. Po italijanski kapitulaciji je bil oče premeščen v taborišče Flossenburg v Nemčijo. Tam je delal v kamnolomu in se je ponesrečil, zato je bil v bolnici. Zdravnik mu je predpisal posebno hrano, ki pa mu jo je jemal domačin iz sosednje vasi. Prav tako do njega niso prišli paketi, ki mu jih je pošiljala žena. To je bil razlog za njegovo smrt. O tem so domačim kasneje povedali sojetniki, domačini, ki so bili zaprti skupaj z očetom Andrejem.
O smrti očeta so domači izvedeli po pošti. Od takrat naprej so se razmere doma še poslabšale. Mama je prevzela skrb za mlin in obrt. Leta 1951 si je pri delu močno poškodovala roko in je postala delni invalid. Rana se ji je nato še zastrupila in le po čudežu je preživela. Otroci so ostali sami z bolno mamo. Bili so stari 12, 9 in 8 let, ko so morali prevzeti skrb za obrt. Sami so mleli, tehtali in vpisovali prispele vreče. Pri njih so se izvajale stalne kontrole glede obrti. Ob neki priložnosti otroci na tehtnico niso mogli naložiti vreče, ker je bila pretežka, tudi če so jo skušali premakniti vsi trije. Za nestehtano vrečo je mama dobila zaporno in denarno kazen. Denarja ni imela, računala je, da bo kazen plačala s prodajo telička, ko se bo skotil, in z mladički svinje, na katere so čakali. Začasno ji je denar posodil domači župnik Nastran. Kazen je plačala.
Čez nekaj mesecev je ponovno prejela pošto, da se mora zglasiti na policiji na Vrhniki. Ni vedela, kaj ji bodo spet očitali. Iz nje so se norčevali in ji niso povedali razloga vklenitve. Nazadnje so le povedali, da so jo aretirali zato, ker ni plačala kazni. Po božji volji je imela s seboj potrdilo o plačilu kazni. Zasliševali so jo še pozno v noč. Otroke je bilo doma zelo strah in jih je skrbelo, kje hodi mama. Ko je prišla domov, pa so ji komaj odprli, saj so se bali, da jih ni prišel kdo iskat.
Otroci so bili v šoli zapostavljeni in šikanirani, predvsem s strani ene od učiteljic. Nikoli niso prejeli darila od dedka Mraza. Copate in torbe za šolo so imeli iz koruzne slame in so jih naredili sami. Bili so slabo oblečeni, za nakup zvezkov in knjig pa so nabirali borovnice, gobe in zdravilna zelišča. Čeprav so bili zelo bistri in so se lahko učili, niso imeli možnosti šolanja. Le z močno voljo so prišli do svojih poklicev in nato do službe.
Po očetu niso dobili odškodnine, razen nekaj malega, ker krajevnemu odboru niso mogli dokazati, da je bil oče na »pravi strani«, ko so ga Italijani internirali. Slišali so celo, da če ne bi umrl v taborišču, bi ga pač »pospravili« v domačem kraju. Čeprav so bili revni in skromni, pa od njihove hiše noben berač ni šel lačen. Zapomnili so si maminih besed, ki jim jih je vedno govorila: »Če ne morete človeku dobro narediti, mu tudi slabo ne smete!«
Posneto: maja 2019, Horjul (Slovenija)
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
