Jožef Gorše se je rodil januarja 1942 v Nadlesku v občini Loška dolina. Že nekaj mesecev po njegovem rojstvu, 5. junija 1942, so Italijani odpeljali moške iz vasi Nadlesk, Dane in Podcerkev v internacijo. Med njimi tudi njegovega očeta in strica. Odpeljana sta bila na Ustico, otoček blizu Sicilije. Junija 1943 so taboriščnike preselili v Padovo. Po kapitulaciji Italije septembra 1943, so Nemci zasedli ta del Italije in taboriščnike odpeljali v Belgijsko kasarno v Ljubljano. Tam so določili, da gre oče v Nemčijo, stric pa bi se lahko vrnil domov, a ker je bil oče določen za Nemčijo, se mu je stric po lastni želji pridružil. Tako sta bila poslana v Dachau. Delala sta v delovnem taborišču v dveh izmenah, ponoči in podnevi po 12 ur. Okrog tovarn so bili jarki, v katere so se v primeru letalskega napada skrili ujetniki. Ob koncu vojne so 7000 taboriščnikov odgnali 7 km daleč stran od Dachaua. Vsakega obnemoglega jetnika so Nemci ustrelili. Stric je na tej poti skoraj umrl. Skupino so nato zajeli zavezniški vojaki. Ko so prišli v neko vas, so taboriščniki bili tako lačni, da so jedli hrano za kokoši in tisti, ki so se preveč najedli, so umrli. Zavezniki so taboriščnike zajeli kot vojne ujetnike in jih potem transportirali z vlaki proti domu. Oče in stric sta srečno prišla domov konec junija 1945. Stric je kmalu dobil zaposlitev, oče pa šele čez pet let, ker ni hotel postati član zadruge. Bil je namreč proti nacionalizaciji in obvezni oddaji, ki sta močno prizadeli kmete. Oče je ta čas delal v gozdu, kjer je bil sekač in se je ukvarjal s klanjem prašičev. Leta 1951 je dobil službo kot mesar in delal do upokojitve.
Jožef je osnovno šolo in nižjo gimnazijo obiskoval v Starem trgu. Zaposlen je bil v podjetju Kovinoplastika Lož. Od 1969 do leta 1996 je izmenično opravljal funkcijo poveljnika in predsednika Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva (PIGD) Kovinoplastika Lož ter bil aktivno vključen v Gasilsko zvezo Cerknica kot sektorski poveljnik. Sodeloval je pri številnih prostovoljnih delih v Loški dolini in bil župan občine Loška dolina v letih 1999 do 2000. Za svoje delo v občini Loška dolina je prejel številna priznanja in odlikovanja.
Aktivno se je vključil v proces osamosvajanja Slovenije. Orožje Teritorialne obrambe (TO) Loška dolina je bilo na dveh lokacijah, v tovarnah Kovinoplastika Lož in Gaber že od leta 1968. Že pred osamosvojitveno vojno je bil Jožef v lahki enoti TO, ki je bila predvidena za zaporo proti Italiji, kjer je bil vršilec mobilizacije. Na Rakeku je bila vojašnica in dva dni na leto so imeli orožne vaje, kjer so dobili spiske orožja TO in preverjali, ali manjka kak kos orožja. Kljub temu je bila oborožitev še vedno nepopolna. Maja 1990, ko je JLA pobirala orožje TO po Sloveniji, so pobrali tudi orožje na obeh lokacijah v Loški dolini. Orožje je bilo večinoma zastarelo. Oktobra 1990, ko je bil zaseden republiški štab TO v Ljubljani, je Jožefa poklical znanec, naj pride v Kovinoplastiko Lož. Tam je pomagal raztovoriti orožje, ki je prispelo z območja Kočevske Reke, nato je šel še z dvema predstavnikoma z oddelka za obrambo po novo pošiljko v Kočevsko Reko. Tam je bilo skladiščeno zastarelo orožje, ki naj bi bilo pobrano Nemcem in ostalim, ki so po vojni bežali čez mejo na Koroško. Bilo pa je dobro vzdrževano. Orožje so nato skladiščili v podjetju Kovinoplastika Lož. V času desetdnevne vojne je bil Jožef član štaba TO, ki je deloval na krajevni skupnosti. Štab je bil formiran že prej, npr. ko so imeli orožne vaje JLA je štab aktivno sodeloval pri vajah. Štab je imel med osamosvojitveno vojno organiziranih več oddelkov: oddelek za radijsko zvezo; obveščevalni oddelek (v vsaki vasi je bil predstavnik obveščevalne službe) oddelek za mobilizacijo. V štabu so imeli, v času vojaške aktivnosti razvito opazovalno aktivnost in dežurstvo. Zelo dobro so sodelovali s hrvaškimi silami, ki so se v tistem času aktivirale. Na ta način so bili zelo dobro obveščeni o raznih premikih JLA na Hrvaškem proti Sloveniji. Jožef je vseskozi govoril, da bo najhuje, ko bo enkrat prišlo do uporabe orožja. Zato je opozarjal vse tiste, ki so hodili na položaje, da se izogibajo uporabi orožja, saj ko se konflikt enkrat začne, se to ne ustavi tako hitro. Čez te kraje je pribežalo veliko vojakov JLA, ki so jih nato zbirali v nekdanji vojašnici JLA na Blokah. Krajevni štab v Loški dolini je tako ujel dva pribežnika, ki so ju uspešno in srečno vrnili domov v Srbijo in na Kosovo. Bila sta tudi dva primera smrtnih žrtev, ki pa sta bila posledica nesreče. Pri osamosvojitveni vojni ga je najbolj presenetilo to, da so bili na krajevnem štabu ljudje različnih političnih prepričanj, a so vsi skupaj delovali složno. Vsak izmed njih si je prizadeval, da se prebivalce Loške doline kar najbolje zaščiti.
Posneto: 10. maja 2021, Nadlesk (Slovenija)
Pogovor je vodila in ga posnela: Mirjam Dujo Jurjevčič
Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič
