Jože Žakelj je bil rojen leta 1941 pri Kaconu v Suhem dolu. Njegov rod izhaja iz Krvinetove družine iz Šentjošta in Birtovcove družine iz Butajnove. Oče Pepi Žakelj in mama Angelca Malavašič sta se poročila leta 1940. V času druge svetovne vojne je Jožetova družina živela na Krvinetovi domačiji, kjer so poleg njih živele še nekatere druge družine, hiša je bila namreč prostorna in je nudila večjo varnost. Jože se vojne ne spominja, spominja pa se čete vojakov, ki so bili po vsej verjetnosti Italijani. Partizanov čez dan niso videli, premikali so se namreč le ponoči. Medvojno partizansko nasilje je pustilo hude posledice v mnogih šentjoških družinah in trajno zaznamovalo tudi širšo Jožetovo družino.
Po koncu vojne se je veliko domačinov iz Šentjošta umaknilo na Koroško. Jožetov oče Pepi, stric Jokel in še nekateri drugi možje so sklenili, da se bodo nekaj časa skrivali, ko se bo stanje umirilo, pa bodo spet zaživeli na svojih domovih. V gozdu so imeli postavljene šotore, nekakšna zasilna bivališča, a niso smeli dlje časa ostati na istem mestu, saj je komunistična vlada posumila, da se skrivajo, zato so bili v hudi nevarnosti, ker so jih stalno iskali. Skrivali so se od maja do oktobra 1945. Ko je zapadel prvi sneg, so se morali umakniti, da jih sledi v snegu ne bi izdale. Umaknili so se v Italijo in se občasno vračali. Na eni od teh vrnitev jih je Udba odkrila in enega od njih ubila.
Po vojni je Jožetova družina nekaj časa še živela pri Krvinetovih, ko pa so leta 1947 vse domače zaprli, so se preselili k Birtovcovim v Butajnovo, na dom Jožetove mame. Birtovcovi so obdelovali 3 ha zemlje, v glavnem na roko. Po odhodu očeta so v hiši ostali le stari ata, mama in trije mladoletni fantje Jože, Stanko in Janko, ki so pomagali mami pri delu. Včasih jim je kdo preoral zemljo, ostalo pa so morali opraviti sami. V gozdu so nabirali drva, kosili so travo za prehrano dveh domačih krav, delali na polju, ter sadili krompir in ostalo zelenjavo, da so lahko preživeli.
V Italiji so begunci, med njimi Jožetov oče, bivali v več taboriščih. Leta 1948 so se odločili, da bodo šli naprej, saj je obstajala nevarnost, da jih bodo vrnili v Jugoslavijo. Argentina jim je ponudila možnost, da se lahko v njihovo državo preselijo cele družine. Takšen ukrep je pri argentinskem predsedniku Peronu dosegel slovenski duhovnik Janez Hladnik, doma iz Rovt. Takrat je v Argentino prišlo veliko slovenskih družin. Tja je šel tudi Jožetov ata, ki se mu je ostala družina pridružila šele leta 1956. Med seboj so si redko pisali in so se bali podpisovati s polnimi imeni, ker so vedeli, da v Jugoslaviji vso pošto pregledujejo.
Jože se je spominjal, kako se v Sloveniji po vojni ni dalo ničesar kupiti. Leta 1947 se izvedeli, da se je v Ljubljani odprla trgovina, ki je prodajala kruh. Tako sta se Jože in njegov bratranec odločila, da gresta s kolesom po kruh. Postavila sta se v vrsto, da sta dobila štruco kruha. Med čakanjem sta hlebec pojedla in se ponovno postavila v vrsto ter čakala na nov hlebec, na koncu jima je le uspelo domov prinesti nekaj štruc kruha. Doma je bilo kruha malo, še tistega so posušili, da se je obdržal. Jedli so suhe skorje, potem pa so bili en teden brez kruha. O časih pomanjkanja je Jože skromno povedal: »Kruha nam ni ostajalo.«
Pričevanje Jožeta Žaklja (prvotno namenjeno družinskim spominom) je leta 2017 posnel in zmontiral njegov sin Janez Žakelj. V zapisu je predstavljen prvi del spominov Jožeta Žaklja, ki z družino živi v Tucumanu, v Argentini. Leta 1970 se je poročil z Jožejko Debeljak, ki je prav tako kot on, prišla iz Slovenije. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, pet fantov in pet deklet.
Posneto: 2017, Tucumán (Argentina)
Pogovor je vodil in posnel: Janez Žakelj
Za objavo pripravila: Marta Keršič
