Starši Jožeta Tominca so bili rojeni v župniji Šentjošt nad Horjulom. Po vojni sta se kot begunca umaknila na Koroško. Z vetrinjskega taborišča sta bila premeščena v Špital. V tem času sta se poročila, rodila se jima je prva hčerka Marjanca. Poročil ju je duhovnik Malavašič, vendar pa nista prejela originalnega poročnega lista, ampak samo cerkveni poročni list. Njuna poroka torej ni bila veljavna in so bili otroci obravnavani kot nezakonski. Šele kasneje se je zadeva uredila. Po treh letih bivanja v taboriščih so se decembra 1948 z družino izselili v Argentino, kjer so bili najprej nastanjeni v hotelu Migrant.
Jožetov ata se je lotil vsakega dela in je ogromno pomagal pri gradnji slovenske skupnosti v Argentini. Po poklicu je bil mizar in je postal oskrbnik slovenskega doma na Pristavi v Buenos Airesu. Rad je kuhal in pekel ter je večkrat poskrbel za prehrano na različnih slovesnostih in praznovanjih med Slovenci. Slovenijo je zelo pogrešal, zato je na različne načine ohranjal spomine na rodno vas. V začetku je gojil upanje, da se bo nekoč vrnil, vendar se mu želja ni uresničila. Skupaj z ženo je pokopan v Argentini.
Jože se spominja, da ni bilo dobro, če se je Slovenec ali Slovenka poročil/-la z Argentincem ali Argentinko. V času njegove mladosti to ni bilo dobro sprejeto. V njihovi družini je bilo pet otrok in so vsi poročeni z Argentinci. S tem so na neki način tvegali, da so bili izločeni iz slovenske skupnosti, kar jih je močno prizadelo. Zato tudi njihovi otroci niso obiskovali slovenske šole in šele danes, po več desetletjih, spoznavajo domovino svojih starih staršev. Tudi komunikacija ni več tak problem, saj se mlajša generacija med seboj pogovarja v angleščini. Prevzeli so ljubezen do Slovenije. Jožetova želja pa je, da bi se morda vnuki in vnukinje naučili slovensko. Ponosen je na starše in pravi, da bo Slovenijo ljubil do smrti.
Posneto: 25. novembra 2014, Buenos Aires (Argentina)
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Peter Keršič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
