Ivanka Tominec

Ivanka Tominec je bila rojena leta 1924 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Bila je zadnja od osmih otrok, od tega je bilo sedem deklet in en fant. Preživljali so se s kmetijstvom in v mlinu mleli žito. Ker so imeli žago in precej gozda je oče prodajal les. Mama je umrla leta 1935, ko je bilo Ivanki 10 let, za družino je skrbel oče, starejše hčere pa so morale služiti.

Začetek vojne je Ivanka pričakala kot 17 letno dekle. Občutila je težo okupacije, živela v stalnem strahu pred revolucionarnim nasiljem in bila priča krutim partizanskim umorom in krajam v domači župniji. Partizani so hoteli odpeljati tudi njo in njene sestre. Domačini so živeli v stalnem strahu, nikoli več niso bili varni. Spali so pri prijateljih v središču vasi, zjutraj pa so se vračali v domače hiše. Niso vedeli, kaj jih čaka doma, ali bo vse pokradeno in ali jim bodo požgali hiše.

Ivanka se je jeseni 1943 poročila s sosedovim fantom Matevžem, ki je bil takrat že pri domobrancih. Po koncu vojne sta se z možem in hčerko odpravila na pot begunstva. S seboj je vzela le nekaj plenic, malo kruha, masla in so šli na pot. Peljali so se s starim tovornim avtomobilom. Ivankina družina je bila med prvimi, ki je pribežala na Koroško. Ivanka se dobro spominja naporne poti na avstrijsko Koroško čez Ljubelj. Pot so nadaljevali proti Lienzu, kjer so se nastanili. Živeli so v hiši na vasi, možje so delali pri kmetih, da so dobili nekaj hrane za preživetje. Po ukinitvi taborišča v Lienzu so bili premeščeni v Špital. Po srečnem naključju in posredovanju družine Žitko jih niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. V Špitalu sta Ivanka in Matevž ostala enajst let. Matevž je delal, da je zaslužil za družino. Prvi hčerki se je pridružila še ena. Vmes je Ivanka zbolela za hudo pljučnico in kar devet mesecev preživela v bolnici. Ker ni imela zdravih pljuč, niso mogli računati na  preselitev v Ameriko. 

Končno se je le pokazala možnost za odhod v Ameriko, kamor so odpotovali z ladjo. Po prihodu v ZDA so začeli znova in si morali že v tretje ustvariti pogoje za življenje. V Sloveniji so pustili hišo z vsem imetjem, ki je bilo zaplenjeno in podržavljeno. Preizkušnje so jo utrdile, ohranila je veliko ljubezen do rodne domovine in slovenske besede.


Posneto: 12. oktobra 2011, Cleveland (ZDA)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Jelka Piškurić

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič