Stanislav Vidmar je bil rojen 9. oktobra 1922 v Gradencu pri Žužemberku. V času roške ofenzive so ga Italijani odvedli v internacijo na Rab. 7. januarja 1943 je bil poslan v Treviso, nato pa so ga 28. februarja 1943 premestili v Visco. Žužemberški dekan je poslal prošnjo za njegovo izpustitev iz internacije in tako je Stanislav prišel domov. Po kapitulaciji Italije se je najprej skrival pred partizani, nato pa je odšel k sestri v Rebrce pri Zagradcu. Tam se je nekaj časa skrival v skrivališču z drugimi fanti, potem pa jih je neka ženska vodila do nemške meje in so odšli k domobrancem. Do konca vojne je bil Stanislav v 2. bateriji na Ljubljanskem gradu, pri topništvu. Naredil je tudi telefonski tečaj. Slovenijo je zapustil 7. maja 1945, ko je odšel v Vetrinj. Od domačih se ni poslovil. Ko so domobrance od tam vračali v Jugoslavijo, je bil Stanislav že na kamionu, vendar se je odločil, da ne gre z njimi. Stopil je z vozila in tako ostal v Vetrinju. 3. junija 1945 je odšel na Golsovo, kjer je delal na kmetiji do junija 1949. Nameraval je oditi v Kanado, vendar je zamudil popis beguncev, ki so želeli v to državo, zato je odšel v taborišče Špital in čez tri mesece v Pusamitz, kjer je ostal do začetka marca 1950. Nato se je ponovno vrnil v taborišče Špital, kjer je ostal do odhoda v Združene države Amerike 27. aprila 1950.
Dva Stanislavova brata sta bila ubita: Jožeta so ubili Italijani, Miha je bil vrnjen iz Koroške in ubit na Teharjah. Brat Božidar je vojno preživel in umrl na Reki. Imel je še sestri Marijo in Ivanko, ki sta tudi že pokojni. Oče Jože Vidmar je umrl leta 1952, nazadnje ga je videl za veliko noč 1945, mama Marija pa je umrla že leta 1937. Ženo Ivanko je spoznal v Clevelandu. V Slovenijo se ni nikoli več vrnil.
Ivanka Vidmar, rojena Ovsenik, je bila rojena 24. junija 1928 v Predosljah na Gorenjskem. Bila je najstarejši otrok v družini. Končala je osnovno šolo in delala doma. Oče Janez Ovsenik je bil pred vojno ugleden župan in protikomunist. Nemci družine niso izselili, ker je novi župan posredoval pri Nemcih, pri katerih je imel dobre zveze. Zavzel se je za družino in tako so lahko ostali doma. Oče je sodeloval z domobranci in četniki.
Leta 1944 so na njihov dom prišli partizani. Očetu so ukazali, naj gre z njimi, vendar jim je rekel, da ne gre in naj naredijo, kar mislijo, vpričo otrok, da bodo otroci vedeli, kje je pokopan. Partizan je pristopil, mu naslonil pištolo na srce in rekel: »To se pa prav lahko zgodi.« V tistem trenutku je prišla mama z dojenčkom v naročju in zavpila. Partizan se je ob maminem kriku zdrznil, stopil ven iz hiše, prišel nazaj in rekel: »Mi smo sklenili, da bomo toliko počakali, da otrok malo odraste.« Potem so domačijo oropali in odšli.
Kasneje so očeta odvedli Nemci in ga zaprli v taborišče na Ljubelju, kjer je delal do konca vojne. Po vojni so prišli ponj domobranci, drugače bi ga partizani ubili. Ivanka je skupaj z njim odšla od doma 9. maja 1945 in se umaknila na avstrijsko Koroško v Vetrinj. Mama je bila takrat le štirinajst dni po porodu, zato je ostala doma z otroki. Oče in Ivanka sta bila v Vetrinju v civilnem delu taborišča. Bilo je težko, stradali so. Ivanka je bila takrat stara sedemnajst let. Iz Vetrinja sta odšla v Šentvid ob Glini, v Kellerberg in nato v begunsko taborišče Špital, kjer je delala v kuhinji in šivalnici. Odločila se je, da se bo vrnila domov, vendar ji je dan pred odhodom mama poslala pismo, naj ne hodi, in tako je ostala v taborišču. Kot begunca sta z očetom leta 1949 odšla v Ameriko. Njun sponzor je bil Slovenec, ki je imel bolno ženo in naj bi ji Ivanka stregla, vendar je žena medtem umrla. Dr. Miha Krek je uredil, da sta lahko odšla k nekemu kmetu, kjer sta ostala šest tednov in delala pri njem brez plačila. Nato sta prišla k prijateljem v Cleveland in se zaposlila. Ivanka je šivala. Mama in štirje otroci (Nežka, Cvetka, Marjan in Tone) so prišli v Ameriko leta 1957, trije bratje pa so ostali doma. Oče in Ivanka sta se z mamo ponovno srečala po dvanajstih letih.
Posneto: 23. november 2016, Cleveland (ZDA)
Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
