Kontakt – info@scnr.si

Ivan Žnidar

Ivan Žnidar je bil rojen 19. maja 1920 v Suhadolah pri Komendi. V družini je bilo sedem otrok, dva sta že zgodaj umrla. Oče je bil krojač. Ivan se je po osnovni šoli izučil za frizerja in leta 1936 pričel delati. Bil je tudi tajnik Fantovskega odseka, ki je bil ob začetku vojne ukinjen. Ko so Nemci izseljevali duhovnike in izobražence, je prišla nemška policija tudi do njega in ga zaslišala. V nemško vojsko je bil mobiliziran 30. marca 1943. V Nemčiji v Lenggriesu blizu Münchna je bil štirinajst dni na usposabljanju, nato pa je bil poslan v Francijo južno od Pariza v mesto Dijon, kjer so imeli štiri mesece vojaške vaje. Ponovno se je vrnil nazaj v Lenggries, ker pa je bil zaradi okvare oči nesposoben za vojno, so ga poslali v Freising, štirideset kilometrov od Münchna. Tam je opravljal razna dela na stavbah, stražil, delal v pekarni in bril.

Bil je na seznamu za odhod na rusko fronto, a je prosil za dopust, ki mu je pripadal, in so mu ga odobrili. Tako se je rešil vzhodne fronte. Odšel je domov, čeprav je bilo to prepovedano, saj je obstajala nevarnost, da bi se pridružil partizanom in se ne bi več vrnil. Po nekaj dneh bivanja na domu so ponoči res prišli partizani in mu zagrozili, da bodo vdrli v hišo, če ne bo odprl vrat. Od Ivana so zahtevali, naj gre z njimi, vendar se je izgovoril, da ni sposoben za vojaka. Rekli so mu, da se bodo še vrnili in naj se do takrat odloči. Ivan pa se je vrnil v Nemčijo v svojo enoto. Nemški oficirji so imeli do slovenskih mobilizirancev korekten odnos. Sam ni imel nobenih težav, bil je upoštevan kot nemški vojak.

Sedmega januarja 1944 so z enoto odšli v Grčijo in se nastanili v mestu Janina (Ioánnina). Ivan je tam opravljal manj zahtevna dela, delal je v pekarni in bil na straži. Jeseni 1944 je zbolel za malarijo. Poslan je bil v Solun v bolnico, medtem pa se je že pripravljala kapitulacija Nemčije. Neki večer, ko je bil čas za odhod na stražo, je Ivan skupaj z desetimi mobiliziranci iz Alzacije in Lorene odšel iz kasarne v četi z vojaško opremo. Z glavne ulice v Solunu so odšli v stranske ulice, tam pa so jih zajeli grški odporniki ELAS[1] in jih razorožili. Odporniki so jih odpeljali v neko vas, bili so lačni, nič niso vedeli, kaj bo z njimi.

Ko so Angleži zasedli Solun, so se grški partizani odločili, da ujetnike izročijo Angležem, ti pa so jih kot bivše nemške mobilizirance odpeljali z ladjo v Taranto v Italijo. Ivan je bil nato odpeljan v taborišče Carbonara pri Bariju, kjer je ostal tri mesece pri Angležih. Oblekel je angleško uniformo, bil je sicer brez orožja, vendar kot vojak angleške vojske. Nato so ga poslali v Santa Cesarea blizu Gallipolija na skrajnem jugu Italije, kjer je bilo vojaško in civilno taborišče. Dne 7. maja 1945 so bili taboriščniki odpeljani v Eboli, kjer so bili tudi četniki z notranjskega in primorskega četniškega odreda, ki so se umaknili prek Soče in se predali zaveznikom v Furlaniji. Tam so bili na straži, delali v delavnicah, za kar so bili tudi delno plačani. Hrana je bila odlična in z njimi so lepo ravnali.

Septembra 1945 so bili iz Ebolija poslani južno od Neaplja v taborišče Lammie Camp, ki je bilo največja angleška baza za Sredozemlje. V taborišču so imeli slovensko taborišče in jugoslovansko zastavo brez zvezde. Bili so v uniformah in so imeli svoje oficirje. Vladala sta red in disciplina, veliko so se ukvarjali s športom. Imeli so tudi kurata Ignacija Kunstlja, ki je potem odšel v Veliko Britanijo. V taborišču so imeli visoke obiske bivših funkcionarjev, med njimi ministra dr. Miha Kreka.

Iz taborišča Lammie Camp so jih poslali v taborišče Trani blizu Barija, v bivšo vojašnico, kjer je bilo tudi nekaj slovenskih družin. Ker so imeli nekateri domotožje, so se vrnili domov. Ivan je leta 1948 odšel v Argentino, kamor je prišlo tudi 250 fantov, bivših slovenskih mobilizirancev.


[1] ELAS – Ellinikos Laïkos Apeleftherotikos Stratos, grška narodnoosvobodilna armada


Posneto: novembra 2013, Buenos Aires (Argentina)

Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič

Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič