Ivan Drajzibner se je rodil leta 1926 v vasi Sladki Vrh na Štajerskem. Leta 1942 je bil mobiliziran v Hitlerjugend in so ga za tri mesece poslali v Spittal ob Dravi. Potem je bil izpuščen domov. Leta 1943 je dobil poziv v enoto SS (Schutzstaffel), vendar sta s sosedom, ki je prav tako prejel poziv, zamudila vlak. Čez nekaj mesecev so ga vpoklicali v nemško državno delovno službo Reichsarbeitsdienst. Služil je na Češkem blizu Prage in na Slovaškem. Poleg Nemcev so bili med mobiliziranci še Čehi, Poljaki, Avstrijci in Slovenci. Tam je bil šest mesecev in nato poslan v Wehrmacht, nemško vojsko, kjer je bil pri artileriji. Moral bi na rusko fronto, a je prav tisti čas dobil gnojni tur in je moral v bolnišnico. Njegov polk je bil poslan na rusko fronto, njega pa so, potem ko je okreval, poslali v Francijo na Azurno obalo in zanj ni bilo tako hudo. Med mobiliziranci, ki so bili različnih narodnosti, so se najbolje razumeli s Francozi iz Alzacije in Lorene. Veliko je bilo mobiliziranih Poljakov, Avstrijcev in Nemcev. Februarja 1944 so ga poslali domov na dopust. Opozarjali pa so jih, da bodo izselili celo družino tistega, ki se z dopusta ne bo vrnil. V njegovi četi so bili le štirje mobilizirani Slovenci. Tam je večkrat srečal tudi nemškega generala Erwina Rommla, ki je prišel pregledovat topove in utrdbe. Po Ivanovem pripovedovanju je bil Rommel preprost človek, jedel je isto hrano kot vojaki, sedel med njimi in jih spraševal, kakšna je hrana in kako postopajo z njimi. Ivan je imel vseskozi v načrtu, da bi čimprej dezertiral, ker se ni želel boriti za tuje interese.
Poleti 1944 se je zaradi izkrcanja zaveznikov fronta začela sesuvati. Enota, v kateri je bil Ivan, se je začela organizirano umikati proti severu, proti Nemčiji. Podnevi so se skrivali, ponoči pa so se umikali. Z vojnim prijateljem iz Prlekije sta nameravala pobegniti v Švico, a tega nista storila, kar se je kasneje pokazalo kot ugodno. Nista namreč vedela, da so imeli Nemci s Švicarji pogodbo, da Švicarji vsakega pobeglega vojaka vrnejo. Nemci bi ju kot dezerterja zagotovo ubili. Konec septembra 1944, ko so se drugi nemški vojaki umikali, sta ostala skrita v jarku. Zajeli so ju francoski vojaki, pripadniki vojske generala de Gaulla. Kot vojni ujetnik je moral razkladati težke topovske granate z vlakov. Čez štirinajst dni so jih predali Američanom, ki so jih odpeljali v Marseille in nato z ladjami v ujetništvo v taborišče Averso v Italijo. Tam jim ni bilo hudega, saj so počivali v šotorih in imeli na voljo dobro hrano. Med njimi je bilo okrog 800 Slovencev, nekdanjih prisilnih mobilizirancev. V Aversu so ostali do januarja 1945, nato so jih predali Angležem. Prepeljani so bili v taborišče blizu Brindisija, nasproti pa je bila partizanska bolnišnica, kamor so vozili težke ranjence iz Dalmacije. V začetku februarja 1945 je prišel do njih partizanski oficir in jih pozval, naj se vključijo v partizane, in jim rekel, da kdor se ne javi, potem nima kaj iskati doma. Vsi so se javili. Takrat pa je bil pri njih na obisku slovenski duhovnik dr. Matija Šaruga iz Rima in jih je opozoril, naj ne hodijo domov, saj jih bodo kot borce prekomorskih brigad Nemci vse pobili, če se bodo šli borit k partizanom. Zato so se iz seznama izbrisali. Od 800 ujetnikov jih je odšlo v prekomorske brigade le 40.[1] Kot je pozneje izvedel Ivan, so skoraj vsi, ki so takrat odšli, padli v partizanih.
Po koncu vojne so Angleži pozvali taboriščnike, naj se vključijo v angleško vojsko in tako se jih je javilo nekaj sto, med njimi tudi Ivan. Za Angleže in Američane so vozili vojni material iz Italije v Avstrijo in Nemčijo v angleško in ameriško okupacijsko cono. Angleški oficirji so z njimi lepo ravnali, imeli so odlično oskrbo, plačani so bili kot angleški vojaki. Imeli so orožje, dobili so dobro hrano in po dve uniformi. To je bilo po koncu druge svetovne vojne do leta 1947.
Tega leta so se Angleži umikali iz Italije, zato jih niso več potrebovali. Oddati so morali vojaške obleke in orožje. Poslani so bili v civilna taborišča. Ivan je odšel v begunsko taborišče Senigallia in tam ostal dve leti. Iz mednarodne človekoljubne organizacije Združenih narodov za pomoč in obnovo UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration) so jim sporočili, da se lahko tisti, ki so bili v nemški vojski, vrnejo domov, da se jim ne bo nič zgodilo. Odločil se je, da bo šel v tujino. Z ženo sta se leta 1947 poročila v taborišču. Leta 1949 sta iz Bremerhavna v Nemčiji odšla z ladjo v Argentino. Ivan španščine ni znal, mu je pa precej pomagalo znanje italijanščine. Najprej je bil blizu Buenos Airesa, kjer je delal pri nekem nemškem staronaseljencu. Dajal mu je hrano in zelo dobro plačilo. Po treh letih je prišel v San Carlos de Bariloche, kjer so bili že nekateri fantje, ki jih je poznal. Tu je bilo precej nekdanjih nemških vojakov in tudi štirje nekdanji nemški oficirji, med njimi Erich Priebke,[2] ki je bil Ivanov sosed in ga je osebno poznal. Ivanu je bilo v Barilochah veliko bolj všeč kot v vročem Buenos Airesu. Delati je začel kot oskrbnik treh vil v letovišču Llao LIao. Tam je bil osem let in je dobro zaslužil. Nato je začel uvažati Elanove smuči, bil je večkrat v tovarni Elan v Sloveniji. Ko pa so začeli smuči uvažati še drugi, se mu ni več splačalo.
Ivan je Slovenijo prvič obiskal leta 1971. Takrat so na njegov dom prišli udbovci in ga spraševali, ali pozna tega in tega. Odvrnil jim je, da jih pozna, ampak zagotovo jih tudi oni, drugače ga ne bi spraševali po njih. Po tistem so ga pustili pri miru. V Slovenijo se je vračal vsaki dve leti. V Argentini si je ustvaril družino. Ves čas so govorili slovensko in zaradi tega niso imeli nobenih težav. Slovenščino je ohranjal tudi z branjem revij Svobodna Slovenija, Ognjišče in Družina. Ivan pove, da v Argentini, »če govoriš še kakšen tuj jezik, te še bolj spoštujejo, ker te imajo za bolj pametnega«, in pravi, da so bili Slovenci v Argentini vedno zelo spoštovani.
[1] Prekomorske brigade so bile vojaška enota, ki je nastala kot del jugoslovanske vojske izven jugoslovanskega ozemlja na območju in pod nadzorstvom zahodnih zaveznikov, zlasti v Italiji. Bilo je pet prekomorskih brigad, v katerih je bilo okoli 27.000 borcev, ki so bili med vojno mobilizirani v italijansko in nemško vojsko in tudi v oborožene sile Kraljevine Jugoslavije ali pa so bili internirani v tujini. V teh enotah je padlo okoli 1000 partizanov. Glejte »Prekomorske brigade NOVJ, Wikipedija – prosta enciklopedija, pridobljeno januar 2022, https://sl.wikipedia.org/wiki/Prekomorske_brigade_NOVJ.
[2] Erich Priebke je bil stotnik SS in vojni zločinec. Odgovoren je bil za pokol v Ardeantinskih jamah blizu Rima, kjer je bilo leta 1944 umorjenih 335 civilistov. Po vojni je zbežal v Argentino, ki ga je leta 1995 izročila Italiji, kjer so mu sodili. Priebke je bil zaradi tega pokola leta 1998 obsojen na dosmrtni zapor. Kazen je zaradi visoke starosti prestajal v hišnem zaporu v svojem stanovanju v italijanski prestolnici. Umrl je oktobra 2013 star 100 let. Glejte G. V., »Umrl nacistični zločinec Erich Priebke«, RTVSLO.si, pridobljeno januar 2022, https://www.rtvslo.si/svet/umrl-nacisticni-zlocinec-erich-priebke/319901.
Posneto: decembra 2013, San Carlos de Bariloche (Argentina)
Pogovor sta vodila: Renato Podbersič in Tino Mamič, kamera: Renato Podbersič
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
