Gospa Laura Kopačin, rojena Fabčič, je bila rojena v Podnanosu. Oče Alojzij je bil mobiliziran v italijansko vojsko in se je po kapitulaciji Italije vrnil domov ter nato odšel v partizane. Partizansko enoto, v kateri je bil oče, so Nemci napadli in partizani so se razbežali. Oče je prišel domov bolan in je ostal v domači oskrbi. Partizani so prišli na njegov dom zvečer 28. oktobra 1943 in ga iskali, saj so ga imeli za dezerterja. Zahtevali so, da gre z njimi. Očetu so zvezali roke, zaslutil je, kaj ga čaka. Lauri je rekel, da se ne bosta več videla in naj pozdravi mamo, ki je bila takrat pri svoji sestri. Ta boleč trenutek je za vedno ostal v spominu gospe Laure. Isti večer so očeta ustrelili, saj so slišali strele, vendar pa za njegov grob niso nikoli izvedeli. Mama je odšla v partizanski štab, da bi izvedela, kaj se je zgodilo z njenim možem. Rekla jim je, da ga želi videti živega ali mrtvega. Izvedela ni nič, so pa partizani v noči s 1. na 2. februar 1944 prišli še ponjo. Nikoli več se ni vrnila. Bila je umorjena 7. februarja 1944, skupaj še s tremi drugimi ženskami. Rekli so, da je izdajalka svoje domovine. Laura je bila takrat stara sedem let, brat Evgen pa še ni dopolnil tri leta. Odšla sta v Podbreg k staremu očetu. Ko je dopolnila 21 let je pobegnila v Francijo, za njo pa je prišel še brat. Francija ju je lepo sprejela. Gospa Laura si je tam ustvarila družino z možem Slovencem, ki je prav tako po vojni pribežal v Francijo. Zaživela je na novo, a spomini na vojno so ostali in v njej pustili globoke rane za vse življenje.
Posneto: 9. julija 2012, Podbreg (Slovenija)
Pogovor je vodila in ga posnela: Majda Pučnik
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
