Sestri Helena in Pavla Arnež sta bili rojeni 15. oktobra 1931 na Jesenicah in sta bili stari trinajst let, ko sta morali zapustiti dom. V družini je bilo pet otrok: starejša sestra Marija, brata Peter in Tone ter dvojčici Helena in Pavla. En brat je umrl že ob rojstvu. Ob začetku vojne sta bili Helena in Pavla stari deset let.
Očetu so večkrat grozili s smrtjo. Ustrelili so ga 23. marca 1944, ko se je vračal z dela. Mama je medtem delala v slaščičarni in je videla, kako je nekdo z Jesenic očeta čakal v zasedi in ga ustrelil. K ranjenemu očetu je pritekla starejša hčerka Marija. Strelec je tudi njej grozil, da jo bo ustrelil, vendar mu je zmanjkalo streliva. Očeta so spravili v hišo, kjer je umrl.
Doma so imeli pekarno, ki so jo partizani zasedli. Večkrat so prišli ponoči in zahtevali kruh, ki jim ga je morala mama dati. Ko so partizani zavzeli Gorenjsko, so Arneževi vedeli, da se morajo umakniti. Imeli so prijatelja, duhovnika Fortunata Zormana. Bil je nekakšen kurir in imel ob nedeljah svete maše. Svetoval jim je, da je najbolje čimprej se umakniti, zato so se odločili, da zapustijo dom. Najprej so šli v Smlednik, kjer je bila domobranska postojanka in so se počutili varne, od tam pa so bežali na Koroško.
Na Koroško so prišli 1. maja 1945, ko drugih beguncev tam še ni bilo. Na poti jih je spremljal duhovnik. Nastanili so se na kmetiji, kjer so dobili delo. Kasneje so se pridružili beguncem na Vetrinjskem polju. Najmlajši brat je ostal pri stricu v Ljubljani in se jim je pridružil kasneje. Starejši brat Peter je bil mobiliziran v nemško vojsko. Proti koncu vojne je bil ubit v avionskem napadu in je pokopan v Belgiji.
Mama je ostala doma. Partizani so okradli hišo in pobrali vse iz trgovine. Zaprli so jo v zapor v Begunje, kjer je bila zaprta eno leto in preživljala težke čase. Ko je prišla na prostost, je iskala delo, da bi se lahko preživljala, a ker so očeta ustrelili, je bila ona zaznamovana in je niso hoteli vzeti v službo. Živela je s svojo mamo, ki ji je pomagala pri preživljanju. Svetovala ji je, naj gre za svojimi otroki, a ker mame ni hotela pustiti same, je šla v Ameriko šele po njeni smrti. Neki slovenski slaščičar jo je zaposlil, kar ji je olajšalo preživetje, in za to mu je bila mama iskreno hvaležna. Ko se je upokojila, je prišla živet k sestri v Cleveland.
Po prihodu v Ameriko sta se sestri Helena in Pavla zaposlili v bolnici, kjer sta pomagali strežnicam. Kasneje sta dobili delo v tovarni. Ves čas sta si dopisovali s prijatelji iz taborišča, s katerimi sta preživeli štiri leta. Iz Milwaukeeja sta se preselili v Cleveland, kjer je delovala močna slovenska skupnost. Pritegnila ju je družba mladih in bogato kulturno življenje, zato sta se hitro vključili v skupnost. Poročili sta s Slovencema, prav tako beguncema. Imeli so skupno življenjsko zgodbo in so se o teh časih radi pogovarjali. Veliko lepih spominov so imeli prav na dogodke iz taborišča, čeprav je bilo tam težko.
Helena in Pavla sta bili hvaležni ameriški državi, ker jima je omogočila dobre pogoje za življenje in spoštovala tiste, ki so bili pridni in pošteni. Slovenski begunci so si hitro postavili domove in pomagali drug drugemu. Obe sestri sta srečni in veseli, da so zadovoljstvo, povezanost, prijateljstvo in željo po druženju ohranili tudi njuni otroci.
Posneto: 14. oktober 2011, Cleveland (ZDA)
Pogovor sta vodili: Marta Keršič in Mateja Čoh Kladnik, kamera: Jelka Piškurić
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
