Helena Alenka Bizjak

Franc Bizjak se je rodil leta 1911 v Trstu očetu Francu in mami Eufemiji, rojeni Turk. Oče je bil policijski stražnik, mama pa šivilja. V družini so se rodili štirje otroci. Ker so bili starši narodnozavedni, so jih dali v slovensko ljudsko šolo, čeprav je bila pot do nje daljša kot do italijanske šole. Po koncu prve svetovne vojne in ob nastanku Jugoslavije se je družina preselila v Maribor, ker so starši želeli, da imajo otroci stik s slovenskim okoljem in možnost šolanja v slovenskem jeziku. V prvem obdobju njihovega bivanja v Mariboru so bili zelo siromašni in v stalnih dolgovih. Večkrat so jim rubili in pobrali skoraj vse, razen postelj. Materi so vzeli še edini vir dohodka, šivalni stroj. Sin Franc je najprej zaključil elektrotehnično šolo, potem pa realko. Občutil je revščino, saj si ni mogel kupiti niti šolskih knjig in od takrat mu je bilo vedno blizu delavsko in socialno vprašanje. Zaposlil se je kot poštni uradnik, se ob delu stalno izobraževal in služboval po številnih krajih na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. V času kraljeve diktature, ki je preprečevala ustanavljanje in delovanje društev, se je priključil tedanji Narodni odbrani in kot mladinec deloval za interese primorskih emigrantov. V Mariboru so leta 1931 ustanovili društvo Nanos, ki je združevalo številne primorske emigrante, ki so tja pribežali v strahu pred fašističnim nasiljem. Franc je bil dve leti tajnik društva. Društvo je imelo svoje prostore, pevski zbor, dramsko skupino, propagandni odsek in odsek za socialno skrbstvo. Organizirali so komemoracijo v spomin na bazoviške žrtve. Ko je bil Franc leta 1938 premeščen v Mursko Soboto, se je priključil tamkajšnjemu društvu primorskih emigrantov, imenovanemu Soča. Leta 1938 je odšel na služenje vojaškega roka v Zemun. Po vrnitvi (leta 1940) se je poročil z Milico, rojeno Marinić, hrvaške narodnosti. Rodila sta se jima dva otroka, leta 1942 Alenka in leta 1943 Riko.

Leta 1940 je bil premeščen v Šmarje pri Jelšah, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne in nemške okupacije. Kot mobiliziranec jugoslovanske vojske je bil priča njenemu razpadu. Poskrbel je, da so se k njemu preselili tudi starši, saj je obstajala velika nevarnost, da jih nasilno preselijo. V Mariboru je bilo namreč veliko nemškutarjev, ki so nameravali narodnozavedno družino izseliti. Ker pa je oče kot bolnik ležal v postelji, se to ni zgodilo. Sina Franca niso izselili zato, ker so ga nemške okupacijske oblasti potrebovale v službi, znal je namreč govoriti nemško. Pri njem je tedaj bival tudi brat, znan kot komunistični ideolog. Vedel je, da se mora umakniti, zato je šel leta 1942 k sestri na Babno polje, kjer je bila učiteljica. Junija 1942 so Italijani vse moške z Babnega polja ustrelili, med njimi tudi Francovega brata Rika.

Gestapo je Franca stalno zasledoval, zato je bi skrajno oprezen. Večkrat je dobil poziv za mobilizacijo, na katerega pa se ni odzval. Žena je posredno podpirala partizanske borce in po kurirjih z njimi vzdrževala stalne zveze. Partizanskemu gibanju se Franc ni mogel priključiti, ker bi s tem dal povod nemškemu okupatorju, da izseli vso družino, tega pa stari starši ne bi več prenesli. Zato je deloval iz ozadja in pomagal, kolikor je mogel. Po koncu druge svetovne vojne je takoj stopil v akcijo. V Šmarju pri Jelšah je delal kot prostovoljec, pomagal je tamkajšnjemu zdravniku dr. Lorgerju, ki je skrbel za ranjence in bolnike. Izdeloval je plakate in obvestila za politične sestanke in druge propagandne akcije ter za volitve v ustavodajno skupščino novembra 1945. Vodil je okrajno propagandno ekipo, pisal članke v Slovenskem poročevalcu in Ljudski pravici, bil je predsednik športnega društva in predsednik sindikalne podružnice v Šmarju. Kot predavatelj in govornik je sodeloval na različnih proslavah in političnih sestankih. Franc je v enem od svojih spominov zapisal: »/V/ svojem delu ves čas nisem nič popuščal, ampak sem se dosledno in brez pomišljanja boril za izgradnjo ljudske oblasti.«

Sedemnajstega septembra 1947 je bil po nalogu poštne direkcije premeščen v Gorico, kjer je takoj začel organizirati poslovanje okrajne pošte. Novembra istega leta se mu je pridružila družina, s katero so se naselili v Volčji Dragi. V času Informbiroja je bil v strahu, da ga bodo odpeljali na Goli otok. Bil je prvi upravnik pošte v Gorici, in sicer še preden je mesto Nova Gorica sploh nastalo. Potem je nastopil mesto direktorja tamkajšnje pošte. Postal je član partije, leta 1966 pa ga je Udba umaknila s tega položaja. Ves čas so ga zasledovali, zato je vedel, da je bolje, da se umakne.


Posneto: 28. oktobra 2019, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana (Slovenija)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič


Predstavljamo vam knjigo Dedek in Mihec, avtorice Helene Alenke Bizjak. Podnaslov knjige je Iz Trsta v Maribor-pobeg primorske družine pred zmajem fašizma in govori o času po koncu 1. svetovne vojne, ko se je moralo iz Italije v Jugoslavijo prisiljeno umakniti veliko število zavednih slovenskih družin. V knjigi nam avtorica predstavi del svoje družinske zgodbe skozi knjižno pripoved oziroma zgodovinske dogodke prikaže kot pogovor med dedkom in vnukom. Čeprav je tema knjige zahtevna in boleča, pa jo Helena Bizjak posreduje v taki obliki, da ob branju spoznamo, da je tudi v času vojne, preizkušenj in sovražnosti mogoče ohraniti človečnost in sočutje.

V uvodu knjige pater Franc Kejžar zapiše, da ima Helena Bizjak»… pero naravnano tako, da ga nese v dobro smer. Tja, kjer rečemo: To je pa dobro. Vso resničnost pravljično spreminja v dobro.«

Knjiga je izšla ob 30 letnici slovenske države in je namenjena vsem, ki jim je blizu srečevanje s spomini ter ljubezen do slovenskega naroda.


Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič