Kontakt – info@scnr.si

Francka Anžin

Franca Anžin se je rodila leta 1922 v vasi Groblje, v Spodnjih Jaršah pri Domžalah in je bila ob snemanju pričevanja stara 102 leti. Doma je bilo osem otrok, ata je bil po poklicu kolar, mama pa gospodinja. Kot najstarejša je morala doma večkrat priskočiti na pomoč. 17 let je bila zaposlena v tovarni Induplati Jarše. V času druge svetovne vojne so jih Nemci izselili na Tirolsko. Tam se je kljub ujetništvu dobro počutila. Po prihodu domov se je odločila, da bo šla po svetu. V Avstralijo se je odpeljala z ladjo iz Italije, iz Neaplja (Napoli). Pristali so v Melbournu. Bratranec ji je pomagal dobiti službo. Sedem let je kot kuharica delala za patra Bazilija, nato pa za patra Cirila in še druge patre. Angleščine se je nekaj naučila v večerni šoli, nekaj pa pri vsakdanjih opravilih.

Družabnega življenja in prostega časa ni imela veliko, saj je ves svoj čas posvetila delu za župnijo. Kasneje si je kupila svoje stanovanje in skrbela za nečaka, ki mu je umrla mama in ga je Francka povabila v Avstralijo. Slovenščino je ohranjala preko obiskovanja slovenskih maš in srečevanja s Slovenci. Dolga leta je pela v cerkvenem pevskem zboru. Večkrat je obiskala tudi Slovenijo, a se ni mogla, niti se ni želela vrniti domov. Staršev ni več videla, ker sta oče in mama že pred tem umrla.

Avstralci so priseljence lepo sprejeli in so kljub nekoliko zadržanemu značaju vsakemu radi priskočili na pomoč. Francki so se zdeli vedno dobri in prijazni. V domu za starejše, kjer je zdaj nastanjena, je zelo zadovoljna in zanjo lepo skrbijo. Pravi, da je recept za dolgo življenje v tem, da moraš sam poskrbeti zase in se ne naslanjati na druge. Kljub visoki starosti ohranja neverjetno svež spomin in lepo slovensko besedo.


Posneto: 2. februar 2024, Melbourne (Avstralija)

Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič