Frančiška Kopač, poročena Kočar, je bila rojena 17. januarja 1921, Marija Kopač, poročena Petek, pa 30. septembra 1928 kot najmlajša od devetih otrok. V družini je bilo še pet bratov: Franc, Anton, Ivan, Mavricij, Albin ter sestri Ivanka in Ana.
Brat Mavricij je bil vpoklican v nemško vojsko, a so ga poslali v bolnico v Salzburg, ker je bil ranjen na ruski fronti. Domače je prosil, naj mu pošljejo civilno obleko in dokumente, ker bi se rad vrnil domov. Oče mu je vse, kar je prosil, odnesel v Domžale, da bi mu od tam dostavili. Nekdo je javil partizanom, da je oče v Domžalah, in so ga ob prihodu domov že čakali ter ga odpeljali na zaslišanje v Slivno nad Vačami. Domači so prejeli sporočilo, naj mu prinesejo obleko in hrano, in ko sta mu Frančiška in Marija to prinesli, so ju pridržali. Mama je prosila kmeta iz sosednje vasi, da ju je pripeljal domov. Medtem so partizani z očetom odšli na Dolenjsko, a ker je bil bolan, so ga pustili v gozdu. Naslednji dan je prišla mimo druga skupina partizanov in so ga z vozom peljali v bolnico v Črnomelj. Tam je bil zdravnik iz Moravč, ki je dal očetu odpustnico za domov. Po enem mesecu se je vrnil k svoji družini.
Brat Anton je bil mobiliziran v partizane. V Tuhinju je bil priča partizanskemu umoru neke družine, zato se je odločil za pobeg. Nemci so ga zajeli in ga poslali na prisilno delo na Ljubelj, kjer je delal pri gradnji ljubeljskega predora. Leta 1944 je pristopil k domobrancem. Po vojni sta Mavricij in Anton odšla v Vetrinj in bila nato poslana na Teharje. Mavricij je bil 16. julija 1945 odpeljan iz teharskega taborišča najbrž na morišče v hrastniški rudnik. Anton je bil zelo slaboten, a je dočakal amnestijo. Tisti, ki so v Teharjah še ostali pri življenju, so bili odpeljani v taborišče Šentvid nad Ljubljano oz. Škofove zavode, od tam pa na Miklošičevo v sodne zapore. Čez šest mesecev so Antona izpustili. Bil je popolnoma onemogel. Prišel je do Domžal k sorodnikom, ki so mu dali obleko, nato pa je odšel domov. Dom je bil izropan, premoženje je bilo zaplenjeno, vendar je kljub vsemu zaživel doma.
Družina je bila ta čas v Vetrinju. Tudi oče Franc in mama Ivana sta bežala na avstrijsko Koroško zaradi partizanskih groženj, ker sta bila sinova pri domobrancih. Begunska pot je družino vodila prek taborišč Vetrinje in Lienz, kjer so ostali leto in pol, nato pa so odšli v Špital. Oče in mati sta se bolna vrnila domov s hčerko Ivanko. Francka, Ana, Marija in Ivan so se po treh letih bivanja v begunstvu decembra 1948 izselili v Argentino. Starša sta umrla na svojem domu, oče Franc leta 1958, star 71 let, in mati Ivana leta 1963, stara 74 let. V Sloveniji so ostali še najstarejši sin Franc, Anton in Ivanka.
Posneto: november 2013, Buenos Aires (Argentina)
Pri pogovoru sta sodelovala: Renato Podbersič in Tamara Griesser Pečar, kamera: Renato Podbersič
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
