Kontakt – info@scnr.si

France Resnik

France Resnik je bil rojen 15. oktobra 1926 v Trebelnem pri Palovčah. Po končani osnovni šoli se je v Šenčurju učil za kleparja. Delal je večinoma na strehah stavb v različnih krajih od Šenčurja do Jezerskega, Šentvida, Domžal in Kamnika. Vpoklican je bil v nemško državno delovno službo Reicharbeitsdienst, v kateri je služil od 7. avgusta 1943 do februarja 1944. Prosil je, če bi lahko opravil vajeniški izpit, vendar so mu dejali, da bo izpit opravil pozneje, ko bo zaključil delovno službo. Po šestih mesecih bi moral iti domov na dopust, vendar fantom iz Gorenjske obiskov niso dovolili, ker je bilo tam preveč partizanov. Štirinajst dni so čistili barake in okolico. France je bil nato mobiliziran v nemško vojsko. Izbral je pehoto. Poslan je bil v Ansbach pri Nürenbergu, kjer je bil mesec in pol, od tam pa v južno Francijo na Azurno obalo. Nastanili so se v mestu Vence blizu italijanske meje, kjer so imeli vojaške vaje, nato pa so bili prepeljani v kraj Antibes, kjer so bili štirinajst dni nastanjeni v hotelu in so nadaljevali z vojaškimi vajami. Od tam so jih poslali na obmorsko obalo, na položaje t. i. »Stichpunkt«, kjer so čakali na zaveznike in imeli vaje. »Spomnim se, ko je ladja prišla na 250 m, jaz sem bil na straži, imel sem telefon in vprašal komandanta čete, kaj narediti, ker je bila ladja tako blizu. ,Kar pri miru bodi, ne streljat,ʻ je rekel. Bila je angleška ladja, to je bilo avgusta 1944. Ladja je šla, mi smo bili pri miru, streljali pa so (zavezniki, op. a.) na sosedov položaj »Stichpunkt«. Tam, kjer sem bil jaz, ni bilo strela.«

Avgusta leta 1944 so odšli na položaje proti Nici. Ves čas so bili ogroženi od francoskih partizanov, ki so jih večkrat napadli, niso pa bili z njimi v borbi. Čez Alpe so se odpravili peš v Italijo, tam so bili dalj časa razporejeni ob morju Savona in Imperia. Dobili so povelje, da morajo oditi naprej. Hodili so samo ponoči, da niso bili vidni, in so se skrivali. Prehodili so od 40 do 50 kilometrov na noč. Prišli so do Genove in tam ostali en teden, imeli so tudi vojaške vaje. Nato so bili prepeljani v La Spezio, odšli peš proti Livornu, od tam pa v mesto Castelnuovo proti goram, kjer so bili za božič in novo leto. Nemški vojaki so z njimi dobro ravnali, nikoli jih niso šikanirali, zato ker so bili Gorenjci oziroma Slovenci.

Ob koncu vojne se je France predal. Ko je bil na straži, je do njega prišel fant iz Prlekije in mu rekel, da se bosta s prijateljem predala in naj gre še on z njima. Ker je bil na straži, bi ju moral aretirati ali ustreliti, namesto tega je odšel z njima. Ameriški vojaki so jih nato zajeli. Odpeljani so bili v Livorno, nato v Firence, kjer so ostali mesec in pol in bili zaslišani. Od tam so odšli v taborišče Aversa pri Neaplju, kjer je bilo okoli 800 do 900 slovenskih mobilizirancev. Z njimi so lepo ravnali. Čez tri tedne so jih odpeljali v Grumo pri Bariju in od tam v civilno taborišče Tricase. V Grumu so jih Angleži pozivali, naj vstopijo med jugoslovanske partizane, vendar France tega ni hotel. Odšel je v Argentino in se zaposlil. V Slovenijo se je prvič vrnil leta 1970. Kadarkoli je prišel domov, ni imel nobenih težav z oblastjo.


Posneto: novembra 2013, Buenos Aires (Argentina)

Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič

Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič