(zapuščina Majde Kompan Colja)
Ferdo Bidovec je bil slovenski domoljub in organizator odpora proti fašizmu. Na posebnem sodišču za varnost države v Trstu je bil na prvem tržaškem procesu, septembra 1930, skupaj s Franom Marušičem, Zvonimirjem Milošem in Alojzom Valenčičem obsojen na smrt z ustrelitvijo. Ustreljen je bil 6. septembra 1930 na strelišču pri Bazovici. Bil je eden prvih, ki so se uprli italijanski diktaturi in fašizmu. Po fašistični ukinitvi slovenskih društev leta 1927 je deloval v ilegali, v organizaciji Borba. Po odsluženem vojaškem roku leta 1929 je postal član vodilnega odbora Borbe, ki je organizirala vrsto antifašističnih akcij. Za zasluge v zmagovitem boju proti fašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja je leta 1997 posmrtno prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije.
Študijski center za narodno spravo hrani originale edinstvenih in vsebinsko bogatih pisem Ferda Bidovca, ki jih je pisal družini iz zapora v Rimu od konca maja do avgusta 1930, ter njegove fotografije iz mladosti. Pisma in fotografije je Študijskemu centru podarila njegova nečakinja Majda Kompan Colja. V zbirki hranimo tudi zapise, časopisne članke in dokumente, ki jih je Kompan Colja zbirala na temo protifašističnega boja, organizacije TIGR in bazoviških žrtev. Iz gradiva je razvidna tudi njena družinska zgodba.
Misli:
»Nič ne skrbite zame. Ohranil bom svoj običajni mir brez nikakršne potrtosti, ker nimam česa se bati.« Ferdo Bidovec, v pismu očetu, Rim, 21. 8. 1930
»Vse enkrat mine in upam, da bo tudi to življenje tukaj minilo. Najsrečnejši dan v mojem življenju bo gotovo takrat, ko vas bom lahko objel v svobodi, ko se bodo pretrgale verige tega sedanjega življenja.« Ferdo Bidovec v pismu mami, Rim, 1. 8. 1930
»Veliko sem tudi prosil oblasti, naj vam ničesar ne storijo, ker vi niste nič vedeli o mojih zadevah. Iz vsega srca vam želim, da bi bilo res tako in da bi bile posledice samo na meni in za nobenega iz naše družine.« Ferdo Bidovec v pismu družini, Rim, 9. 5. 1930
»Upajmo, da nam bo prihodnost prinesla boljše čase od današnjih. Jaz v to upam, kaj pa ti? Ne verjemi vsemu, kar piše v časopisih. Jaz sem samo enega prebral in to mi zadostuje, da si ustvarim mnenje o vseh ostalih. Nam ne preostane drugega kot pogum in upanje, da se čim prej vidiva, kajti hudič ni nikoli tako črn kot ga slikajo.« Ferdo Bidovec v pismu mami, Rim, 30. 5. 1930
Citati so iz pisem Ferda Bidovca družini iz zapora, ki jih je prevedla Nadia Roncelli za knjigo Po domovih kraških vasi so zagorele svečke.
Za objavo pripravila: Neža Strajnar
