Vladimir Joseph Rus je bil rojen 12. februarja 1925 na Reki, ki je bila v tistem času del Kraljevine Italije. Hodil je v italijansko osnovno šolo na Reki in nato čez mejo v hrvaško osnovno šolo na Sušku. Teden dni pred nemškim napadom na Jugoslavijo je oče družino odpeljal v Slovenijo, v Sotesko pri Dvoru na Dolenjskem, ker bi bili v nasprotnem primeru internirani kot tuji državljani.
Leta 1943, po kapitulaciji Italije, je bil Rus mobiliziran v Levstikovo brigado in napoten na oficirski tečaj v Semič. S tečajem je končal čez en mesec, konec oktobra, ko je Semič zajela nemška ofenziva. Od tam se je brigada umaknila v Kočevski rog in nato na Gorjance. Rusa so poslali v 13. brigado v Kočevje z nalogo, da odnese pošto, ki pa je ni smel odpreti. Vladimir jo je kljub temu odprl – v pismu je pisalo »likvidirati«, zato je zbežal v Sotesko, se nekaj časa skrival doma, potem pa odšel na Reko in se šolal dalje. Maturiral je na Sušaku junija 1944. Od tam je zbežal v Trst k primorskim domobrancem in bil v kasarni pri Sv. Ivanu. V boju ni bil nikoli udeležen. Pripadal je tajni skupini, ki je sodelovala s četniki, in občasno patruljiral po Trstu. Kasneje so skupino premestili v Prestranek. Vladimir je nato zbolel in dobil potrdilo o nesposobnosti za opravljanje vojaške službe ter odšel na Reko. Tam je deloval v ilegalni organizaciji, ki je reševala Jude. Rus jim je urejal dokumente za potovanje.
Tik pred koncem vojne je obstajala nevarnost, da bi Rusa mobilizirali Nemci ali pa bi ga kot partizanskega dezerterja ubili partizani. 1. aprila 1945 je bil v Ljubljani pri sorodnikih, ki so mu dali nekaj denarja, nato pa je 7. aprila 1945 zbežal v Benetke. Zaradi vnetja slepiča je moral na operacijo prav v času, ko so prišli zavezniki. S prijateljem sta v Benetkah delovala v okviru katoliške organizacije, ki je skrivala Jude. Prek katoliške organizacije je dobil službo pri britanski obveščevalni službi ter prisluškoval telefonskim pogovorom med Titovimi agenti in italijansko komunistično partijo glede zajetega orožja in prevzema oblasti, ko bi zavezniki odšli. Junija 1945 je odšel v Trst, da bi izvedel kaj več o svoji družini. V Trst je prišel tudi oče, vendar je moral v begunsko taborišče Bagnoli. Leta 1946 je Rus postal tajnik Akademskega kluba Jadran, študentske organizacije slovenskih študentov v Trstu. Odnos italijanskih profesorjev do slovenskih študentov je bil slab. Doktoriral je leta 1949. Sestrična, politkomisarka, ki je bila poročena z majorjem Ozne, je izvajala številne pritiske nanj. Nekajkrat mu je poslala agenta, ki je Rusa nagovarjal, da bi vohunil zanje. V zameno bi izpustili njegovo mamo, ki je bila takrat zaprta. A Rus na to ni pristal. Nazadnje se je odločil, da emigrira v Združene države Amerike. To se je zgodilo leta 1951, na dovoljenje pa je čakal dve leti. V začetku je bil pri mamini sestri v Clevelandu, se zaposlil kot delavec v različnih tovarnah, kasneje pa je postal učitelj ekonomije, sociologije in ruščine na srednji šoli. Imel je tečaje ruščine na univerzi in postal profesor politologije, ruskega jezika in književnosti ter vzhodnoevropske zgodovine na Univerzi Case Western Reserve in Clevelandski državni univerzi. Služboval je tudi v kabinetu clevelandskega župana, kjer je vodil odbor za kadrovske vire in gospodarski razvoj mesta Cleveland. Umrl je 22. novembra 2020 v Clevelandu.
Pisno pričevanje dr. Vladimirja Josepha Rusa smo prejeli 22. novembra 2016.
Posneto: 22. november 2016, Cleveland (ZDA)
Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
