Mirko Gogala se je rodil leta 1919 v Šmarju – Sap. Kot železničarjev sin se je večkrat selil iz kraja v kraj, med drugim je osnovno šolo obiskoval na Dovjem in Jesenicah. Gimnazijo je končal v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Nato je vstopil semenišče v Ljubljani, kjer je študiral na Teološki fakulteti.
Zaradi vojnih razmer se ni več mogel vrniti na svoj dom, ki je bil pod nemško okupacijo. Zatočišče je našel pri družini Oblak v Šentjoštu nad Horjulom. To območje je bilo leta 1942 na italijanskem okupacijskem ozemlju in je bilo varnejše za bivanje. V Šentjoštu je bil priča partizanskemu napadu na prvo vaško stražo in požigu vasi, ki je temu sledil. Osemnajstega junija 1944, v času, ko je bila Slovenija še vedno v oklepu nacističnega jarma in ko je bila komunistična revolucija v polnem razmahu, je imel Mirko Gogala v Šentjoštu novo mašo.
Maja 1945 se je kot begunec odpravil na avstrijsko Koroško in se tam pridružil skupini bogoslovcev. To ga je rešilo gotove smrti, ni se namreč vrnil v Jugoslavijo skupaj z domobranci in civilisti, ki so končali v kočevskih jamah, rudniških rovih, jarkih in breznih. Iz Celovca je šel v Italijo, kjer je študiral na rimski papeški univerzi.
Pot ga je nato vodila čez ocean proti Argentini. Na slovenski teološki fakulteti v Argentini je opravil doktorat. Potem je bil kaplan v različnih argentinskih župnijah in vojaški bolnišnici v Buenos Airesu, s činom podpolkovnika. Predaval je cerkveno pravo na slovenski teološki fakulteti, v škofijskem semenišču v Paraná in na teološki fakulteti univerze Del Salvador. Imenovan je bil za generalnega vikarja škofije San Miguel in papeževega častnega prelata. Nato je bil generalni direktor vseh škofijskih šol, ki jih je bilo v »njegovi« škofiji nad 30, z več kot 10.000 gojenci. Skrbel je za duhovno oskrbo Slovencev in Argentincev in bil z vsem srcem predan svojemu poklicu.
Posneto: maja 2014, Buenos Aires (Argentina)
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Peter Keršič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
