Kontakt – info@scnr.si

Dr. Julij Savelli, 1912–1993

Dr. Julij Savelli je bil zborovodja, glasbeni pisec in aktiven član slovenske povojne emigracije v Argentini. Rodil se je 14. julija 1912 v Čelebiću, majhni vasici na bosansko-črnogorski meji, kjer je bil njegov oče vojaški poštar. Oče je bil iz Šempasa pri Novi Gorici, mama pa iz Zagorja ob Savi. Kot šestletni deček je s teto odšel v Slovenijo, da bi obiskoval slovensko šolo. Ker je bila tudi teta poštna uslužbenka in je bila večkrat premeščena, je osnovno šolo obiskoval v različnih krajih Slovenije (v Zagorju ob Savi, v Toplicah pri Zagorju in v Žalcu). Po vrnitvi družine v Slovenijo so skupaj živeli v Celju. Savelli je takrat obiskoval meščansko šolo. Leta 1927 se je prešolal na celjsko gimnazijo in v 5. razredu začel voditi majhen zbor dijaškega društva »SVIT«. Z očetom je pel v župnijskem zboru in zboru celjskega Prosvetnega društva. V šoli je bil vsa leta odličnjak. Leta 1932 se je vpisal na študij prava na ljubljansko fakulteto in tam leta 1936 diplomiral, dve leti kasneje pa tudi doktoriral. Vsa študijska leta je bil član Akademskega pevskega zbora, ki ga je vodil slavni France Marolt, leta 1937 je bil tudi njegov predsednik. Dve leti je v Ljubljani vodil akademski cerkveni zbor. Po končanem doktoratu je moral za devet mesecev k vojakom v šolo za rezervne oficirje v Maribor.

Tik pred začetkom vojne se je poročil z Lijo Kristan. V zakonu so se jima rodili trije otroci, Anka, Alenka in Julij. Savelli je bil med vojno član obveščevalne mreže Slovenske legije, med januarjem in aprilom 1945 ga je nemška policija priprla v sodne zapore v Ljubljani. Kar nekaj časa je prebil v samici. Na svobodo je bil izpuščen tik pred prihodom partizanske vojske v Ljubljano. Zaradi strahu pred komunisti in zaradi življenjske ogroženosti se je množica ljudi odločila zapustiti domovino, med njimi je bil tudi Savelli. 6. maja 1945 se je čez Ljubelj, Celovec in Beljak umaknil v Italijo, kjer je bil v več begunskih taboriščih. Leta 1948 se je preselil v Argentino, kjer je kmalu zasnoval in ustvaril Slovenski pevski zbor Gallus.Po prihodu v Argentino je takoj začel študirati delovno pravo in bil zaposlen na vodilnih delovnih mestih. Leta 1954 se mu je pridružila še družina.

Kar 36 let je vodil Slovenski pevski zbor Gallus, potem pa je vodenje prepustil hčerki Anki. Kot je zapisal njegov vnuk Marko Gaser, »SPZ Gallus ni bil samo osrednji pevski zbor slovenske povojne emigracije v Argentini in pojoča ambasada slovenstva pod Južnim križem, ampak je bil tudi eden od pomembnejših argentinskih zborov«. Zbor je pod njegovim vodstvom dobil vrsto priznanj. Slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar je Savelliju podelil cerkveno odličje sv. Cirila in Metoda za zaslužno delo v cerkveni glasbi in za njegovo požrtvovalno delovanje za ohranitev krščanske in narodne zavesti med Slovenci v Argentini. Savelli je bil tudi odbornik v osrednjem Društvu Slovencev oz. kasneje Zedinjeni Sloveniji (bil je tudi med njenimi ustanovitelji) in član načelstva Slovenske ljudske stranke. Bil je večletni predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, dvakratni predsednik Slovenske Pristave v Castelarju (tudi urednik glasila Glas s Pristave) in profesor na Slovenskem srednješolskem tečaju Barko Bajuk v Buenos Airesu.

Dnevnik dr. Julija Savellija in druga besedila (pisma, pesmi, življenjepis) je Študijskemu centru za narodno spravo spomladi leta 2022 podaril njegov vnuk ing. Marko Gaser.

Dnevnik dr. Savellija iz leta 1945 bo izdan tudi v knjižni obliki.