Breda Kavčič, rojena Tominc, je bila rojena leta 1941 v Butanjevi, župnija Šentjošt nad Horjulom. Po domače se je pri njih reklo pri Globovškarjevih, v družini je bilo 14 otrok. Ata je bil mizarski mojster s svojo delavnico, mama pa je imela mlin, kjer je mlela žito bližnjih kmetov. Otroci so bili od rosnih let navajeni, da opravljajo dela doma in okoli hiše. Pred vojno je v župniji Šentjošt potekalo živahno kulturno, športno in družabno življenje, ki pa ga je vojna prekinila.
Ob nastanku vaške straže leta 1942 je Bredin ata Janez pristopil k šentjoškim stražarjem, kot večina domačinov. Živeli so v stalnem strahu pred partizani, zato se je družina umaknila na eno sosednjih kmetij, v bližino nemške meje, kjer ni bilo pričakovati partizanov.
Po koncu druge svetovne vojne se je Bredin ata želel pridružiti domobrancem, ki so šli na Koroško, vendar je bila njegova žena Frančiška noseča, zato je ostal doma in se skrival pri enem od kmetov. Nazadnje se je le šel javit, najprej na Vrhniko, nato v Logatec in Šentvid, od koder je bil odpeljan v Kočevje. Otroci so ostali sami z mamo, ki je medtem rodila. Ata je bil avgusta 1945 z amnestijo izpuščen, po prihodu domov pa je živčno zbolel. Leta 1952 so mu nacionalizirali delavnico in podržavili nekaj zemlje okoli hiše. Ni bil več gospodar v svoji delavnici.
Starejši Bredini sestri Ančka in Marjanca sta šli maja 1945 s preostalimi šentjoškimi civilisti in domobranci na Koroško. Od tam sta šli v Severno Ameriko. Ata in mama sta ju večkrat obiskala, stike pa so redno vzdrževali tudi preko pisem. Iz Amerike sta domov pošiljali pakete z oblačili in hrano, ki so jih bili doma izredno veseli. Prvič in zadnjič je bila vsa družina zbrana leta 1974, na novi maši Bredinega brata Jožeta.
Prva leta po vojni, ko je Breda hodila v šolo, je bil v razredu še obešen križ, tudi verouk je potekal v šoli. Nekatere učiteljice so bile zaradi svojega prepričanja premeščene iz Šentjošta v druge kraje. Križ na steni sta zamenjali sliki Stalina in Tita. Breda je šolanje nadaljevala v Polhovem Gradcu na nižji gimnaziji, potem pa se je zaposlila v Iskri Horjul, kjer je bilo prav tako čutiti duh socialističnega časa, ki pa se ni mogel dokončno otresti tradicije in preteklosti.
Posneto: septembra 2018, Šentjošt nad Horjulom (Slovenija)
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Peter Keršič
Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič
