zakladnica

Helena Gaser in Pavla Hauptman, rojeni Arnež

Sestri Helena in Pavla Arnež, rojeni leta 1931 na Jesenicah, sta v času druge svetovne vojne okusili posledice nemške okupacije in predvsem revolucionarnega nasilja. Očeta je ubil domačin z Jesenic, njun brat pa je padel kot vojak v nemški vojski. Partizani so njihov dom in pekarno izropali in zasedli. Mamo so po vojni zaprli v zapor Begunje. Kot begunki sta Helena in Pavla preko taborišča na avstrijskem Koroškem prispeli v Severno Ameriko, kjer sta se vključili v slovensko skupnost in si ustvarili družini. Ostali sta zvesti slovenskemu narodu, kulturi in vrednotam, v katerih sta bili vzgojeni.

Milan Zajec

Milan Zajec se je rodil leta 1925 v Velikem Gabru na Dolenjskem, v družini z enajstimi brati, od katerih jih je bilo šest pri domobrancih. Eden je padel med vojno, štirje pa so bili vrnjeni iz Vetrinja in umorjeni v Kočevskem Rogu. Tudi Milan je bil 2. junija 1945 pripeljan na ta kraj smrti. Po čudežu mu je uspelo, da je 6. junija zvečer splezal iz jame in se podal v divjino kočevskih gozdov.

Ivan Hauptman

Ivan Hauptman je bil rojen 7. maja 1930 v Ljubljani, otroška leta je preživljal v Stični. Kruh jim je dajala majhna kmetija in očetova zaposlitev na pošti v Ljubljani. Ob italijanski okupaciji je bila njihova narodno zavedna družina trn v peti partizanov. Brat Tone je padel že med vojno, drugi brat Vinko pa je bil kot domobranec vrnjen z Vetrinja in umorjen v enem od brezen ali rudniških jaškov. Ivan je bil s staršema z Vetrinja premeščen v taborišče Špital, od tam so šli kot begunci v Severno Ameriko. Ivanu je po več letih trdega dela uspelo, da je odprl uspešno podjetje. Poročil se je s Pavlo, s katero sta si ustvarila družino. Z dušo in srcem je bil zapisan delu za slovensko skupnost v Clevelandu. Sodeloval je v številnih kulturnih dejavnostih in bil aktivno vključen v župnijsko skupnost sv. Vida in Marije Vnebovzete. Slovenski skupnosti je pustil močan pečat.

Jožef Gorše

Jožef Gorše je bil rojen leta 1942 v Nadlesku, v občini Loška dolina. Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno poslan v italijansko in pozneje v nemško taborišče. Po vojni se je vrnil, a ker ni hotel postati član zadruge, še pet let ni dobil službe. Pozneje se je zaposlil kot mesar. Jožef se je izšolal za orodjarja in bil zaposlen v Kovinoplastiki Lož. 27 let je bil član Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva (PIGD) Kovinoplastika Lož. V času osamosvojitvene vojne je bil član štaba Teritorialne obrambe (TO) v krajevni skupnosti Loška dolina in je aktivno sodeloval pri osamosvajanju Slovenije. Vse življenje je bil tudi aktiven član različnih prostovoljnih društev v občini, za kar je prejel številna odlikovanja in priznanja. Eno leto je bil župan občine Loška dolina.

Ivanka Tominec

Ivanka Tominec je bila rojena leta 1924 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Njihova domačija je ležala na samoti, v zaselku na Ljubljanici. Drugo svetovno vojno je dočakala kot 17 letno dekle in doživela strahote revolucionarnega nasilja v domači župniji. Spregovorila je o umorih v bližnjih zaselkih in vaseh, o požigih ter o stalnem strahu pred partizani in Italijani. Poročila se je med vojno, jeseni 1943. Rodila je hčerko Ivico. Mož Matevž, ki je bil pri domobrancih v Šentjoštu, je ponoči spal v postojanki, zato je Ivanka zaradi strahu večkrat spala pri sosedih. Po koncu vojne so bežali skupaj z begunci na avstrijsko Koroško. Najprej so živeli v Lienzu, šele kasneje so se preselili v taborišče, kot ostali begunci. Po srečnem naključju jih niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. V Špitalu sta Ivanka in Matevž ostala enajst let. Končno sta dobila dovoljenje za preselitev v Ameriko.

Anuška Lekan

Anuška Lekan, rojena leta 1932, je prve dni vojne pričakala v Mariboru, kasneje so se z družino preselili v Ljubljano. Ker je bil oče odločen protikomunist, se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, skupaj s hčerkama in sinom. Anuška in mama sta ostali sami v Ljubljani. Anuška je zaključila učiteljišče in dobila službo v Fari pri Kočevju. Njena neomajna zvestoba do Cerkve in vere, je bila v svinčenih povojnih letih zelo pogumno dejanje. Ponovno se je srečala z družino šele leta 1960, ko je prišla v Ameriko. Še enkrat se je vrnila nazaj v domovino in šele leta 1963 dokončno zaživela v Ameriki. Kljub začetni nesprejetosti med tamkajšnjimi begunci, se je kasneje med njimi zelo dobro počutila.

Pavle Borštnik

Pavle Borštnik iz Ljubljane se je med drugo svetovno vojno kot osemnajstletni fant pridružil slovenski nacionalni ilegali, in sicer Notranjskemu odredu. Aprila 1945 se je njegova enota skupaj z drugimi četniki in protikomunističnimi enotami umaknila proti Italiji, kjer se je nameravala srečati z zavezniki. Ob prihodu je bilo četnikom rečeno, da so sprejeti pod okrilje britanske armade, dejansko pa so jih Angleži namestili v nekdanje koncentracijsko taborišče Visco in jih kmalu razorožili. Borštnik je bil z drugimi vojaki in civilisti nastanjen v različnih begunskih taboriščih v Italiji, aprila 1947 premeščen v Nemčijo, naslednje leto pa mu je uspelo priti v ZDA.

Anton Ivanetič

Anton Ivanetič je bil rojen leta 1937 v Semiču. Oče je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Ženi so grozili, da jo bodo ubili, če se mož ne javi na partizanski komandi. Ko je to storil, se ni več vrnil domov. Pogrešan je bil od decembra 1943 in nikoli niso izvedeli, kje je bil ubit. Družina je živela v veliki revščini. Kljub težkim preizkušnjam v življenju pa je Anton vedno ohranjal dobro voljo in vedrino.

Jože Košir

Jože Košir predstavi družinsko zgodbo, usodo staršev Jožefa in Marije Košir, rojene Beber. Njegov oče Jožef Košir je med vojno aktivno sodeloval v partizanskem gibanju, po koncu vojne pa je služil v Knoju in jugoslovanski armadi. Zaradi domnevnega protidržavnega delovanja je bil 21. novembra 1949 aretiran in zaslišan. Decembra 1949 je bil obsojen in v različnih delovnih taboriščih ter zaporih prestajal 16-letno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom in pet let izgube državljanskih pravic.

Vida Vrhnjak Duler

Vida Vrhnjak v svojem pričevanju predstavi pretresljivo zgodbo svoje družine, ki je živela v Pamečah, vojna vihra pa je njihovo življenje postavila na glavo. Oče je šel delat na Dolenjsko, kjer je kasneje postal domobranski nadporočnik. Po vojni je bil v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Mama je ostala sama s šestimi otroki, starimi od enega do enajst let. Kljub hudemu pomanjkanju, šikaniranju in drugorazrednosti je otrokom uspelo, da so se izšolali in dobili svoje poklice. Leta 1990 je Vida umorjenemu očetu na cerkvi v Pamečah postavila spominsko ploščo.

Kristina s. Lea Kastelic

Kristina Kastelic (s. Lea) se v svojih spominih vrača v čase vojne, ki so bili zanjo in njene domače težki in boleči. Na Turjaku so izgubili domačega sina, Kristininega brata Jožeta, ki je moral v smrt namesto bližnjega soseda, ki je bil poveljnik vaških stražarjev. Ta je mamo kasneje prosil odpuščanja, mama mu je odpustila. Kristina ugotavlja, da sta jim v težkih trenutkih pomagala preživeti vera in zaupanje v božjo pomoč.

Janez Marolt

Janez Marolt je bil rojen februarja 1937. Imel je še dva brata in tri sestre, od katerih je ena umrla, ko je bil njihov oče že v begunstvu. Oče Štefan je bil eden prvih, ki so ga leta 1942 zaprli Italijani, kasneje je šel k vaškim stražarjem in domobrancem in po vojni kot begunec na Koroško. Od tam se je umaknil v Ameriko. Otroci in žena so se mu pridružili kasneje, sin Janez pa je ostal doma in moral prevzeti skrb za kmetijo.

Karel in Majda Lončar

Karel in Majda Lončar sta bila rojena v Sloveniji, danes pa živita v Clevelandu, kamor sta še kot otroka prišla skupaj s svojima družinama. Karel je v Ameriki po enajstih letih srečal očeta, ki je moral domovino zapustiti po koncu vojne, maja 1945, Majda pa je šla na begunsko pot skupaj s starši kot šest tednov stara dojenčica. V Ameriki sta se Karel in Majda spoznala, se poročila in si ustvarila družino. Sprejela sta novo okolje in se aktivno vključila v slovensko skupnost.

Albinca Žonta Malavašič

Albinca Žonta Malavašič iz Šentjošta nad Horjulom je bila med drugo svetovno vojno priča revolucionarnemu nasilju, požigu domače hiše, doživela je umor dveh bratov, neprestano je bila v strahu pred partizani, ob koncu vojne pa je bila prisiljena v umik v tujino zaradi partizanskega maščevanja. Z družino je zbežala na avstrijsko Koroško, od tam pa v Argentino, kjer si je ustvarila novo življenje.

Kristina Podkrižnik, rojena Pečar, in Izidor Pečar

Kristina Podkrižnik, rojena Pečar v svoji zgodbi predstavi družino svojega očeta, ki je bil po vojni zaprt v taborišču Šentvid nad Ljubljano. Doma so ostali mama in otroci. Doleteli so jih obvezna oddaja in visoki davki, tako da so kmetijo komaj obdržali pri življenju. Kristinin brat Izidor se spominja tovornjakov, ki so skozi njihovo vas v bližnji gozd vozili zapornike iz Šentvida. To se je dogajalo po koncu druge svetovne vojne.

Kristina Lenc

Kristina Lenc je bila rojena decembra 1945, sedem mesecev po očetovi smrti. Še vedno zbira podatke o usodi svojega očeta, po rodu Poljaka, ki je bil septembra 1944 kot vojni ujetnik transportiran v Maribor. V noči z 8. na 9. december 1945 je za njim izginila vsaka sled. Kristina domneva, da so ga umorili Nemci in spregovori tudi o lokaciji, kjer naj bi ležali posmrtni ostanki njenega očeta. Želi mu postaviti skromen spomenik.

Helena Alenka Bizjak

Helena Alenka Bizjak govori o očetu Francu, rojenem leta 1911 v Trstu, od koder je družina zaradi fašističnega preganjanja zbežala v Maribor. Franc je kot poštni uslužbenec služboval po različnih slovenskih krajih. Bil je tajnik v društvu Nanos, ki je združevalo primorske emigrante. Po vojni je bil premeščen v Gorico, kjer je nastopil mesto direktorja tamkajšnje pošte. Postal je član partije, leta 1966 pa ga je Udba umaknila s tega položaja.

Lidija Drobnič, rojena Kisovec

Lidija Drobnič iz Ljubljane nam v svojem pričevanju predstavi spomine na čas, ko je bila kot dijakinja zaprta v Ferdrengu, danes Podlesje (nekdaj zaprto območje Kočevja), kjer je bilo julija 1949 ustanovljeno žensko taborišče za družbenokoristno delo. Pretresljivi spomini opozarjajo na dejstvo, da Slovenija po koncu druge svetovne vojne ni bila pravna in demokratična država in da je grobo kršila človekove pravice in dostojanstvo, v tem primeru žensk.

Julka Zelnik, rojena Rožmanec

Julka Zelnik iz Horjula nikoli ni videla svojega očeta, saj se je rodila dva meseca po tem, ko so ga odpeljali Italijani. Bil je interniran v taborišče na Rab, v Renicci, po italijanski kapitulaciji pa prepeljan v taborišče Flossenburg v Nemčijo, kjer je umrl. Z mamo so ostali trije mladoletni otroci, stari pet let, dve leti in eno leto.

Ida Laura Kopačin, rojena Fabčič

Gospe Lauri in njenemu bratu Evgenu so partizani najprej ubili očeta Alojzija, oktobra leta 1943, in nato še mamo, februarja 1944. Po umoru staršev so ju vzeli k sebi sorodniki iz Podbrega, kjer sta živela do pobega v Francijo.

Alojzij Seljak

Janez Seljak je bil kovač iz Lovranovega na Blokah. Ko so ga partizani julija 1942 odvedli od doma in ga umorili, je bil njegovi sin Alojzij star devet let. Oče je zapustil šest otrok in nosečo ženo.

Nežka Ovsenik Vidmar

Gospa Nežka Ovsenik Vidmar je bila rojena v Predosljah na Gorenjskem. Oče je bil župan in je bil med vojno zaprt v taborišču Mauthausen, od koder se je rešil. Partizani so ga skušali večkrat umoriti, zato se je po koncu vojne umaknil na Koroško in nato v Ameriko.

Matija Kavčič

Matija Kavčič v svojem pričevanju povzame zgodovino Šentjošta v 20. stoletju, ki sega od časov pred prvo svetovno vojno do druge svetovne vojne, nastanka vaških straž in kasneje domobrancev. Izčrpno predstavi poskus povojnih oblastnikov, da bi Šentjošt izbrisali z zemljevida Slovenije, vendar so se domačini temu uprli in ostali gospodarji na svoji zemlji.

Breda Kavčič, rojena Tominc

Breda Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom nam v svojem pričevanju predstavi življenje skozi spomine na čas druge svetovne vojne, povojna leta, zanimivo opiše razmere v času svojega šolanja in službovanja ter poudari, kako pomembno je, da se spominjamo preteklih časov in se o njih pogovarjamo.

Branko Rebozov

Dr. Rozina Švent, zgodovinarka in bibliotekarka, o odnosu Branka Rebozova do slovenstva: »Jaz sem se z Brankom osebno trikrat srečala, dvakrat, ko je bil na obisku v Sloveniji, to je bilo 2000 in 2005, in osebno v Buenos Airesu leta 2001. Tako predanega človeka slovenstvu težko najdeš med izseljenci … Kjerkoli je lahko izrazil to svoje slovenstvo, je to neposredno storil.«

Matevž in Slavka Košir

Zakonca Matevž in Slavka Košir živita danes v Suhem Dolu v župniji Šentjošt nad Horjulom. Njuna zgodba sega v čas druge svetovne vojne, ko sta bila še otroka, in nam v nadaljevanju pripovedujeta o težkem položaju kmeta po vojni, ko sta Matevž in Slavka le z neverjetnim naporom, pogumom in predanostjo delu, obdržala Koširjevo kmetijo pri življenju.

Avguštin Sadar

Avguštin Sadar se je kot otrok spoprijemal z revščino in pomanjkanjem. Trikrat je zrl smrti v oči, med vojno je pristopil k domobrancem, bil begunec na Vetrinjskem polju na avstrijskem Koroškem in po vojni zapornik v taborišču v škofovih zavodih v Šentvidu. Življenjske preizkušnje so ga utrdile, tako da je njegova pripoved kljub devetdesetim letom še vedno živahna in polna iskrivih spominov.

Mihajla Bitežnik Habjan

Mihajla je hčerka znanega primorskega pravnika in politika Josipa Bitežnika, rojenega v Solkanu. Doživela je Ehrlichov umor na Streliški ulici v Ljubljani, selitev iz kraja v kraj in življenje v številnih begunskih taboriščih. Po koncu druge svetovne vojne je svobodo v polnosti začutila šele v novi domovini Kanadi.

Jelka Mrak Dolinar

Jelka Mrak Dolinar kljub vsem krutim preizkušnjam ni zgubila trdne hrbtenice in je ostala zvesta svojim načelom. Kot priča časa je z neštetimi članki, intervjuji, predvsem pa s svojo knjigo Brazde mojega življenja pričala o grozotah in krivicah, ki so se zgodile na slovenskih tleh v med- in povojnem času.

Valentin Mohar

Valentina Moharja so med vojno preganjali Italijani, nato je bil partizan v Prešernovi brigadi, stražar kočevskega zbora odposlancev, član primorske varnostne straže, po koncu vojne pa begunec v več taboriščih. Pot ga je nazadnje pripeljala v Anglijo, kjer si je ustvaril družino.

Majda in Alojz Starman

Pot zakoncev Majde in Alojza Starmana se je začela v Sloveniji. Oba sta doživljala trpke in žalostne trenutke vojnega časa. Ko sta po drugi svetovni vojni z valom beguncev bežala čez Ljubelj, je bila Majda stara osem, Lojze pa dvanajst let. Spoznala sta se v špitalskem taborišču in se tam poročila leta 1958. Dom in družino s šestimi otroki sta si ustvarila v Špitalu na avstrijskem Koroškem, nedaleč stran od mesta, kjer so stale taboriščne barake.

Mari Kosem Celestina

Gospo Mari Celestina je vedno vodil optimizem, ki ji je pomagal preživeti burne in težke trenutke. Teh v njenem življenju ni bilo malo, saj je okusila okupacijo, revolucijo, begunstvo in življenje v taborišču. Družino si je ustvarila v Clevelandu, Bogu je hvaležna za ves blagoslov, ki ga je prejela.

Paulina F. Dolinar in Mira Kosem Borštnik

Pričevanje sester Mire in Pauline pripoveduje o begunstvu družine Adamič iz Sodražice, ki je morala zaradi med- in povojnega komunističnega nasilja zapustiti rodno deželo. Njun oče se je maja 1945 s tisoči slovenskih beguncev umaknil na avstrijsko Koroško in od tam v Ameriko. Mama z otroki se mu je pridružila šele po desetih letih. Otroci so se hitro vključili v življenje slovenske skupnosti v Clevelandu, v njihovih srcih pa je ostala velika ljubezen do domovine Slovenije.

Marija Oblak Žakelj

Vojna je v vasico Sv. Gregor prinesla mnogo strahu, ropanja, požige in umore. V gospe Mariji ostajajo pretresljivi spomini na te čase. Kot begunka je leta 1949 prišla v Ameriko in tam svobodno zaživela.

Ivan Zakrajšek

Zakonca Zdenka in Ivan sta se spoznala v Ameriki, kamor sta se zaradi strahu pred komunizmom zatekla s svojima družinama. Zaživela sta bogato življenje v slovenski skupnosti, ki jima je pomagala ohranjati stik z rodno domovino. Še vedno govorita v lepi slovenščini.

Zdenka Mejač Zakrajšek

Zakonca Zdenka in Ivan sta se spoznala v Ameriki, kamor sta se zaradi strahu pred komunizmom zatekla s svojima družinama. Zaživela sta bogato življenje v slovenski skupnosti, ki jima je pomagala ohranjati stik z rodno domovino. Še vedno govorita v lepi slovenščini.

Marija Novak Pivik

Izredno zanimiva življenjska zgodba, ki pelje Marijo od vojnih časov, povojnega boja za preživetje, neverjetnega srečanja z bodočim možem do poti v Ameriko ter zadovoljstva in veselja ob delu za Slovence v Clevelandu. Pokonci jo drži slovenska pesem!

Marija Tomažič Lavrisha

Pot pogumne žene, povojne begunke, ki je ne glede na vse preizkušnje ostala vedra in zadovoljna ter je ohranila ljubezen do slovenskega naroda in rodne domovine.

Cirila Traven Kermavner

Gospa Cirila z bogato besedo obuja spomine na neverjetne dogodke, ki jih je doživela na svoji življenjski poti, od otroštva, srečanja s Hitlerjem, naključne rešitve pred smrtjo do begunstva v Ameriko, kjer je srečno zaživela.

Jožefa Katarina Debeljak Žakelj

Jožejka Debeljak Žakelj, hčerka dr. Tineta Debeljaka, govori o svojem življenju, očetu, o dolgih letih ločenosti od njega, begunstvu in teti slikarki Bari Remec. Danes živi v provinci Tucumán na SZ Argentine, kjer biva le še peščica Slovencev, ki pa z neverjetno ljubeznijo ohranjajo slovenski jezik in globoko spoštovanje do slovenskega naroda.

Dr. Mirko Gogala

Mirko Gogala je kot povojni begunec našel zatočišče v Argentini in je naredil ogromno dobrega za ljudi, ki so mu bili dodeljeni kot duhovnemu pastirju, tako za Slovence kot Argentince. Ni delal razlik med narodi, šlo mu je za božjo slavo. V argentinski cerkvi je dosegel veliko častnih mest kot prelat, doktor teologije, profesor na različnih univerzah, a največ mu je pomenil dan, ko ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, Kristusovega namestnika.

Ivan Lavrič

Gospod Ivan Lavrič je bil v času druge svetovne vojne še mladoleten, a je že okusil aretacijo, ujetništvo in mobilizacijo. Po vojni je bil nastanjen v različnih taboriščih od Italije do Nemčije, nazadnje pa so ga poslali v Anglijo. Tam se je poročil in si ustvaril dom in družino.

Jože Tominc

Jože Tominc je bil rojen v Argentini kot sin begunskih staršev. Od njiju je prevzel veliko ljubezen do domovine Slovenije. Ker se je poročil z Argentinko, je okusil grenkobo izključenosti iz slovenske skupnosti. Od prvega obiska Slovenije se redno vrača v rodni kraj svojih staršev.

Justina Lukančič Fajfar

Po čudežu je Justini Lukančič večkrat uspelo ubežati smrti. Pogum in trdna volja sta jo peljali preko številnih ovir. S prijateljico Pavlo sta se izdajali za ujetnici iz Auschwitza in tako šli mimo številnih partizanskih patrulj ter srečno prispeli v Italijo. Enajstega julija 1948 je z ladjo odplula proti Argentini.