Kontakt – info@scnr.si

Anton Pirc

Anton Pirc je bil rojen 11. aprila 1935 v Gornjem Križu pri Žužemberku. V kmečki družini je bilo devet otrok. Šolo je začel obiskovati leta 1942, a je zaradi požiga šolanje prekinil do konca vojne. Partizani so med tridnevnim napadom na italijansko postojanko v Žužemberku, 26. julija 1943, požgali šolo, zdravstveni dom in sodnijo. V šolskem letu 1942/1943 je šolo obiskovalo 346 otrok. Pouka v Žužemberku ni bilo več do konca vojne.

Med vojno je bil Žužemberk petindvajsetkrat bombardiran. Zaradi stalnih napadov so se prebivalci preselili v bližnjo okolico. Anton pripoveduje, da so partizani požgali tudi župnišče, pred tem pa v cerkev znosili omare in slamo ter jo zažgali. Prebivalci Žužemberka in okolice so živeli v stalnem strahu pred partizani in okupatorjem.

Oče se je skrival pred partizani pri svoji sestri v Ljubljani. Prav tako se je skrivala tudi starejša Antonova sestra, da je partizani ne bi vzeli seboj. Prebivalci so skrivali pridelke pred partizani. Njihovi družini so pobrali vse, kar so našli in s seboj odpeljali vseh šest glav živine.

Po koncu vojne so se nekateri moški šli javiti v Žužemberk, potem pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Za Antonovo družino konec vojne ni pomenil nič dobrega, saj so bili oropani vsega imetja, poleg tega pa jih je doletela še obvezna oddaja. S težavo so se preživljali, oče se je v strahu pred novo komunistično oblastjo še nekaj časa skrival. Anton je po koncu vojne nadaljeval šolanje in po zaključku osemletke odšel v Ljubljano, kjer se je izučil za ključavničarja in se nato zaposlil pri Leku. Po služenju vojaškega roka se je zaposlil kot voznik na Polikliniki. Nato je odšel v Nemčijo, kjer je opravljal delo ključavničarja in se po dveh letih vrnil v Slovenijo ter si ustvaril družino. Delo je nadaljeval kot prevoznik, kasneje pa kot ključavničar.

Anton ohranja boleče spomine na vojni in povojni čas, ki je močno zaznamoval njihovo vas in zahteval veliko nedolžnih žrtev.


Posneto: 26. marec 2024, Ljubljana (Slovenija)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič