Anica Rahne

Anica Rahne se je rodila 13. avgusta 1933 na Šujici v župniji Dobrova pri Ljubljani. Po domače se je pri njih reklo pr’ Kanc, pisali so se Kožuh. Oče krojač in mama gospodinja sta sprejela devet otrok. Med njimi je vladala velika povezanost, razumevanje in prijateljstvo. Kot pravi Anica, so otroci ob nedeljskih popoldnevih, ko sta bila ata in mama na obisku pri sorodnikih, večkrat kakšno ušpičili, saj so bili zelo razigrani in polni energije. Oče je bil krojaški mojster in je imel zaposlene vajence in pomočnike, ki jim je mama kuhala. Imeli so tudi manjšo kmetijo, in ker je bila družina številčna, so zaposlili mlado dekle za dodatno pomoč pri gospodinjskih opravilih. Vera je bila del njihovega življenja, redno so hodili k maši, vsak večer pa so se zbrali k molitvi rožnega venca. Zelo so bili povezani z domačim župnikom. Živeli so v miru vse do vojnih dni, ko so njihovo vas zasedli Italijani in ko so se začeli pojavljati prvi partizani. Oboji so jim povzročili ogromno gorja.

Anica je pri osmih letih postala pastirica na tetini kmetiji in je tam ostala osem let. Po četrtem razredu je delala sprejemne izpite za gimnazijo. Izpite je uspešno opravila, a ker je zamudila vpisni rok, ni mogla nadaljevati študija na gimnaziji, kar jo je močno potrlo. To je bilo v času okupacije. Ata jo je tolažil in nagovarjal, naj se preizkusi v šivanju. Omogočil ji je šolanje na obrtni šoli, nato pa se je zaposlila pri gospe Škabarjevi, ki je bila priznana modna šivilja. Po vojni so k njej hodile žene političnih funkcionarjev, med njimi Nada Vidmar in Pepca Kardelj. Ob neki priložnosti je v salon prišla celo Titova žena Jovanka. Škabarjeva, ki jo je nova komunistična oblast zaprla, je imela salon na Cankarjevi ulici v Ljubljani. Po vrnitvi iz zapora je dobila prostor za salon, ki pa je bil precej utesnjen in neugleden, na Kolodvorski. Kasneje je imela salon še na Tavčarjevi ulici. Ko se je upokojila, je bila Anica krajši čas zaposlena pri drugi šivilji, potem je ostala doma.

Anica se spomni prihoda Italijanov, ki so bili nastanjeni v njihovi hiši in za katere pravi, da so bili veliki boječneži in strahopetci. Kasneje so zaostrili svojo politiko in so mnogo domačinov odpeljali v internacijo na Rab, med njimi tudi njenega ata in starejšega brata Ludvika. Na Rabu je vladala huda lakota, interniranci so se ubadali s stalno ušivostjo in stenicami. Z Raba sta bila ata in brat premeščena v Gonars in Treviso. Po italijanski kapitulaciji sta se vrnila domov. Ludvik ni več mogel nadaljevati šolanja, nekaj časa se je skrival, potem pa se je priključil domobrancem na Dobrovi. Drugi brat Tone je veliko pomagal doma in v župniji. Tretji brat Franci je študiral. Kaplan Jože Perčič, ki je prebegnil z nemškega okupacijskega ozemlja, ga je navdušil za duhovniški poklic, a je v semenišču ostal le tri leta. Leta 1960 se je smrtno ponesrečil z motorjem, star 28 let. To je bil za družino hud udarec, posebno je trpela mama, ki je izgubila že tretjega sina. Starejša dva sinova sta šla maja 1945 kot begunca na Koroško, od koder sta bila vrnjena in umorjena neznano kje. Ludvika so nazadnje videli v taborišču Teharje, Toneta pa ne. Njunih posmrtnih ostankov še vedno niso našli. Oče je bil po vojni odpeljan od doma. Najprej se je moral javiti na Vrhniki, od tam je bil poslan v taborišče Šentvid in nazadnje v zapor v Kočevje. Po štirih mesecih se je vrnil domov.

Kančevi so bili sosedje družine Dolničar, v kateri se je rodil general Ivan Dolničar. Dva njegova brata, Vlado in Lojze, sta bila partizana, medtem ko je bil tretji brat Peter pripadnik vaških straž in nato slovenskega domobranstva ter je tragično končal.

Do Kančevih je kmalu prispela vest o tragičnih dogodkih v družini Hudnik, ki so bivali nedaleč stran. V hišo Hudnikovih se je po krutem partizanskem uboju devetih domačih pozno jeseni 1942 naselila partizanska vojska. Hišo so kasneje požgali. Anica se je z edinima preživelima iz Hudnikove družine, Vero in Lojzom Hudnikom, srečala več let po vojni in so postali veliki prijatelji.

Anici je ostal v spominu uboj dveh Birtičevih fantov z Dobrove, ki so ju ubili, ko sta šla ob šmarnih mašah zgodaj zjutraj pritrkovat v dobrovsko cerkev. Ubili so ju zato, ker so sumili, da gre za ubežnika, ki sta pobegnila iz taborišča, najverjetneje iz Šentvida ali Teharij.

Anica pripoveduje tudi o neverjetni zgodbi bližnjega soseda, po domače Zelovega, ki se je po vojni kot ubežnik (pobegnil je iz taborišča v Šentvidu) dvajset let skrival po kleteh, nekaj časa doma, nekaj časa pri sosedih. Njegovo življenje je bilo težko in napeto, saj je bil v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo. Domači so zanj skrbeli in mu nosili hrano. Ko je zbolel in umrl, je nastal problem, kako in kje ga pokopati. Pokopali so ga skrivaj, njegovo ime pa so na spomenik napisali šele po osamosvojitvi Slovenije.

Anica daje velik pomen seznanjanju mlajše generacije z vojnimi dogodki in njihovimi posledicami. Svojim potomcem polaga na srce, naj ohranijo vero, ki jim bo v pomoč v preizkušnjah. Vera je bila tudi njej največja opora v težkih časih. Ohranja velik optimizem, pogum in dobro voljo.

---

Posneto: 29. marec 2022, Ljubljana (Slovenija)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič