Kontakt – info@scnr.si

Alojzija Debevec, rojena Trunkelj

Alojzija Debevec, rojena Trunkelj, je bila rojena 24. junija 1928. V družini je bilo devet otrok: Tone (1922), Minka (1924), Ivanka (1926), Alojzija (1928), Jernej (1930), Rozalija (1932[1]), Štefka (1934), Jože (1936) in Francka (1938). Najstarejši Tone je umrl, ko je bil star tri leta.

Družina je živela na večji kmetiji. Med vojno so sprva podpirali partizane. Mati Marija, rojena Glavan, je večkrat napekla kruh in oče Anton ga je odnesel v partizansko postojanko v gozd Kremenjek. Oče je bil kmalu priča partizanskemu nasilju, s katerim se ni strinjal, zato je bil pri partizanih zapisan za likvidacijo. Moral je zbežati od doma. Umaknil se je v Ljubljano, kjer je delal v Mostah v samostanu pri karmeličankah. Mati je ostala sama z osmimi otroki. Trpeli so partizansko nasilje, rekvizicije in ustrahovanje.

V nedeljo, 16. julija 1944, so prišli trije partizani Gubčeve brigade in odvedli mamo od doma v Žužemberk. Tam so jo zaprli še s štiridesetimi ženskami. Ob dveh zjutraj, 17. julija 1944, so jo pod vasjo Reber pri Žužemberku umorili. Pred smrtjo so jo grozovito mučili, glavo je imela vso razbito. Hčerke Alojzija, Ivanka in Minka so mamo videle umorjeno pod cesto. Stara je bila 47 let.

Mati Marija Trunkelj

Čez nekaj dni sta že prišli dve brigadi in se utaborili v Logu. V nedeljo, slab teden po mamini smrti, so partizani zvezali Alojzijo in Ivanko in ju odgnali proti Žužemberku v Ambrus, nato proti Suhi krajini v Lipje, spet nazaj proti Laščam, Slovenski vasi in v Žužemberk. Ves čas so ju pretepali, zmerjali in grozili s smrtjo. Sestro Ivanko so čez štirinajst dni spustili domov, Alojzijo pa so odpeljali proti Črnomlju in naprej proti reki Kolpi. Pustili so jo pri nekem zakonskem paru, od tam pa je še tisto noč zbežala. Prišla je v Dolgo vas pri Kočevju, kjer se je ustavila pri neki hiši, kjer ji je starejša ženica dala jesti. Alojzija je nato odšla naprej in prišla do postojanke Nemcev in domobrancev. Ponoči je bila zaprta, čez dan pa je bila prosta. Čez nekaj časa so jo peljali v Ljubljano na Miklošičevo, kjer je bila zaprta s partizankami. Na zaslišanju je prosila, naj jo premestijo, in povedala je, kaj se ji je zgodilo. Psihično je bila popolnoma uničena od partizanskega fizičnega in psihičnega nasilja. Oče, ki je bil ta čas v Mostah, je Alojzijo odpeljal domov v Log. Še nekaj časa je ostal doma, potem pa je spet odšel v Ljubljano.

Oče Anton Trunkelj

Otroci so se po materini smrti razkropili po različnih krajih. Nekaj jih je bilo pri sorodnikih, Ivanka in Štefka sta bili v Žalni v župnišču. Rozalija in Minka sta odšli v Stično v samostan. Septembra 1944 je prišel po njiju oče. Rozalija je konec septembra 1944 začela obiskovati šolo v Lichtenturnu v Ljubljani, stanovala pa je v Marijinem domu. Minka je bila služkinja pri dr. Draganu pri Stični.

Konec maja 1945 so se vrnili domov. Alojzija in oče pa sta zaradi strahu pred partizanskim nasiljem odšla na avstrijsko Koroško. Iz begunskega taborišča Špital se je Alojzija vrnila domov poleti 1946, saj je imela veliko domotožje, vendar je to kasneje obžalovala. Ko je odšla domov, so jo najprej zaprli na Jesenicah, nato v Novem mestu. Ko je končno le prišla domov, še ni imela miru. Dva mlajša moška sta prišla ponjo, vendar ni hotela z njima. Rekla je: »Nikamor ne grem! Tukaj me ubij in konec!« Potem sta jo pustila na miru in odšla.

Otroci so po vojni sami skrbeli drug za drugega. Družini je bilo vse zaplenjeno. Hišo so jim kmalu vrnili, za zemljo pa so pisali prošnje za vrnitev, vendar jo je sedem hektarjev še vedno ostalo zaplenjene. Kar so pridelali, so morali oddati v obvezno oddajo. Živeli so skromno in delali od jutra do večera.

Oče je iz begunskega taborišča Špital odšel k avstrijskemu kmetu in se zaposlil pri njem. Otroci so stik z očetom ohranili prek pisem, pošiljal pa jim je tudi pakete. Umrl je 6. junija 1950, star 62 let. Pokopan je v Špitalu.


[1] Pričevanje sestre Rozalije Trunkelj, poročene Lindič, prav tako objavljamo na Zakladnici spominov.


Posneto: 21. september 2010, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana (Slovenija)

Pogovor je vodila Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič